Pa saj je čisto lahko..umiriš se in vse steče.
Velikokrat, ma vedno prekoračim tisti čas ene ure, ker je toliko stvari, da se jih v eni uri enostavno ne da. Oziroma se bi jih dalo, samo to ne bi bilo to. In ko začneš neko stvar nikoli ne veš je dobro ali ne, da prideš tisti dan do konca.
No enkrat en čaka, drugič drug, vsak pride na vrsto. Samo takrat ko čakaš in ko se ne dogaja se ti zdi, da nikoli ne prideš na vrsto.
Čas..., počasi je čas da neham, ker nimam več nič pametnega za povedat danes.