četrtek, 26. december 2013

~21~

Osvojila je stopnice.
Ko sem jo snemala, ni videla da jo, zato je kar šla. Ko pa sem jo nesla še enkrat dol, da jo pofotkam, se je vmes spomnila, da bi morala počakati.
Gor je veliko lažje, kot dol. Zato je  - kar mi je zelo všeč - raje počakala name.
Na sprehodu so me mimoidoči (ki vedo da imam pasjo šolo) vprašali, kaj vse že Abi zna.
Sem jim povedala, da še čisto nič. In so me začudeno pogledali.
Ne učim je še čisto nobene vaje. Nič. Vse kar delave je, da jo pokličem po imenu in ji dam briketek. Pa še to ne delam redno, ker nimam ločenih sprehodov. Vem, domača kobila je vedno bosa.
Je pa res, da jo stalno vzgajam. Veliko bolj pomembno, kot učenje sedi in prostor je, da mladička vzgojimo. Da je, ko grem na kavo pridna. Da ji ne dovolim lajanja. Da, ko jo popade sveta jeze, le to prekinem in ji dopovem, da s tem ne bo nič dosegla. Samo z vztrajnostjo in s tem, da se ne umikamo, ko je težava, ampak jo sproti rešujemo, dobimo na koncu psa, ki se bo znal obnašat.
Sedi in prostor se bo naučila takoj. Saj se vsede sama od sebe takoj, ko imam v roki birketek. Samo še dodala bom vaji ime.
V prvih mesecih je veliko bolj važna vzgoja, kot pa šolanje. Ker če zamudimo to obdobje postavljanja mej, smo zamudili vse. Mladiček, če smo mi odločeni tako, zelo hitro neha. Res je, da moramo biti mi umirjeni in moramo paziti, da ne prenašamo napetosti na psa. Seveda, sem tudi jaz samo človek in kdaj dvignem glas. Ampak ko vidim v njenih očeh vražičke, točno vem, da jo bo umiril, samo miren in odločen glas.