~25~

Čedalje bolj ponavlja za Bajko. Če se ona vsede pred avto in ne gre naprej, potem tudi ona tam sedi.  Ko gremo po novi poti, se jo drži kot klop in gre povohat vse, kar voha ona.
Mi je pa tako hudo, ker res prav vidno raste.
Palerinca ji je že skoraj premajhna. Pa tako luštna je v njej. Kot mali palček.

Tudi vožnjo v prtljažniku je takoj osvojila. Danes je že začela sama, s sprednjimi tačkami, skakat not.
Prav obočujem jo, ker je tako dojemljiva in tako hitro vse osvoji.
Kje ima muc mleko, je dojela tretji dan. In če jo ne sputim v kuhinjo, spušča tako togotne glasove, da ne vem kaj si mislijo sosedje o meni. Ovinek komaj zvozi, tako se ji mudi.
Pa še nekaj se je naučila. Da zvečer s svojimi uči izprosi čokolešnih. Ko jem večerjo sedi pred mano in se ne premakne, dokler ji ne naredim malo čokolešnika in potem lahko tudi jaz jem. Vem, ni zdravo. Ampak, vsi moji psi so ga jedli in vsi so doživeli visoko starost, zato ga bo jedla ti Abi.

Zvečer pa končno zapsi.
Še vedno ne spi v kosu celo noč in se okoli dveh zbudi. Takrat se malo pocrklja in gre nazaj spat.

Jutri bo novo leto. Zaenkrat s pokanjem ni težav. Na večernem sprehodu je nekdo čisto blizu spuščal rakete in Bajka je začela obrambno lajat. Abi je gledala naokoli in iskala čemu ta lajež. Ker ni našla razloga, je šla naprej. Ker se, takoj ko ji rečem, da je v redu umiri in Abi ne dobiva napačnih inforamcij. Sprehod je kljub pokanju potekal normalno. Zato upam, da tudi jutri ne dobi kakšne slabe izkušnje in bo mirno preživela to noč.

~24~

Danes je bil dan, ki ga je najbolje prespat.
Ko imaš doma mladička, je to nemogoče. Abi res zelo malo spi. Čeprav ji učke kar skupaj padajo, nima časa dati glave dol.
In še vedno spi pod posteljo, čeprav se mora že plazit not.

Igračk ni nikoli preveč, zato je danes dobila še slončka.

Celodnevni dež, je pospešil selitev v prtljažnik. Od danes se vozi zadaj, kot pravi veliki pes.

Še eno leto je naokoli

Izteka se še eno leto.  Zame definitivno leto, ki je prineslo lepe stvari. Bajka je čisto okrevala, zaradi nje sem pridobila nova znanja in se zavedala  svojih moči. Zaradi nje, sem se pobližje spoznala z alternativo in postala Reiki mojster in učitelj. Definitivno nekaj, kar bom drugo leto nadgradila.

Tečaji so potekali lepo, imela sem priliko spoznati nekaj res odličnih ljudi in tudi nekaj takih, ki sem jih že do sedaj pozabila. Predvsem pa polno dobrovoljnih psov. Ne morem reci kater mi je najbolj prirasel k srcu, ker jih je kar nekaj njih. Predvsem sem pa ponosna na vse, ki so bili v prevzgoji, ker so res naredili čisto druge pse in tudi oni so postali čisto drugi  - boljši ljudje.

Letošnje leto sem končno izpeljala šolo v naravi, ki se je pokazala za pravo odločitev in jo bom izvajala kar tradicionalno. Pri Ani je res en tak čudežen konec, ki pomiri telo in duha. Z Bajkico sva se še dvakrat vrnile tja in vedno sva se imele lepo.

Drugo leto bomo spet šle in že sedaj komaj čakam vikend, ko bomo vse tri na dopustu.

Letošnja jesen je bila zame prelomna. Sredi septembra sem doživela obisk urgence, saj mi je pulz podivjal. Diagnoza je bila izgorelost . Ob tem sem spoznala kako krasno prijateljico imam, na katero sem se lahko zanesla in zaradi nje, mi je bilo veliko lažje. Če veš, da lahko nekoga pokličeš, ko res nujno rabiš prave odgovore, je veliko lažje pomiriti svoje telo. Tanja, hvala še enkrat in vedno, ko se spomnim nate!

Ta dogodek je bil prelomen zame, ker se je kot bi mi nekdo povedal na najbolj zame dojemljiv način, zgodilo to, da sem sebe postavila v ospredje. Naredila sem čistko z ljudmi, ki so me privat ali pa službeno zajedali in ja, končno sem zadihala. Naslednji korak, ki je bil posledica brce v rit, pa je bila joga in to, kar sem rekla da bom naredila od takrat, ko sem nehala kadit. Spravit svojo teži nazaj na težko kjer sem že bila. Tudi  zato je bila zaslužna Tanja, ki me je spoznala s pravo osebo, s katero sedaj res lepo zgubljam težo. Konec leta bom končala na teži, kjer sem začela govorit, da moram dat dol tisto, kar sem pridelala ob koncu kajenja in operaciji kolena.

Leto se je končalo kot v pravljici, saj mi je Miklavžek prinesel Abi, mojo novo psičko, ki me navdihuje z novimi načrti in željami. Predvsem mi pa vsak dan nariše nasmeh na usta.

Kakšne plane imam za 2014.

Prvi plan je, da porihtam svoje zdravje in da še naprej tako skrbim zase, kot sem zadnje tri mesece.  Malo mi je že sedaj žal, ker vem,  da marca ne bom mogla 2x na tedne na jogo, ampak...takrat bom že z Abi toliko bolj aktivna, da bom to prinesla not.

Drugo leto bom tudi končala faks in bom imela čas za nove stvari, v katere me vleče.

Definitivno bom drugi leto začela s reiki seminarji za lastnike psov in tudi z reiki terapijami pomagala psom, pri njihovih težavah.

Predvsem bom pa drugo leto živela še bolj pozitivno kot letos in vsako stvar, ki mi jo življenje prinese na pot, sprejela tako, da bo najboljša zame. Pa čeprav na prvi pogled ne bo izgledajo tako.  Ljudje mi pravijo, da sem jim v navdih. Upam, da bo takih še več in da bom sebi največji navdih.

Predvsem si želim še naprej srečevati izredne ljudi, imeti res odlične tečajnike in prave prijatelje, ki jih spoznam takrat, ko jih najbolj potrebujem.

Za začetek...bom pa spremenila barvo las.

Vse naše sanje se lahko uresničijo – Če le imamo pogum, da gremo z njimi. (W. Disney)

~23~

Danes je srečala svojo sestrico in bratca. Dobili smo se na poligonu in šli skupaj na sprehod.

Luštni so bili. Je pa Abi pokazala, da je šefica terena in da je tu ona glavna. Ma karakter pucna, ampak takoj neha, ko ji rečem, da naj da mir.

Tamala dva sta bila luštna, takoj sta nadrla Bajko, ki se je spet izkazala za zlato psico.

 Ovire jim niso delale težav.

Raziskovanje imajo tudi v genih.

Na sprehodu ju je vodila.

Abi ni grizla! :)

Z bratcem sta si čist podobna, Abi ima malo temnejšo masko in tudi malo temnejša je po hrbtu

Črnuhinja se lepo razvija in spet se je prišla pobožat.

Pa še z bratcem.

In ko je prišla domov...ne, ni zaspala.

~22~

3 tedne je že punca pri meni. Kako beži čas, vidim po slikah.

Na tem štoru sem jo slikala drugi dan in prav spomnim se, kako me je bilo strah, da ne bi padla dol. Danes je prišla že sama nanj.

Nekaj se je premikalo v gozdu in se je čisto osredotočila na zvok.

Danes sem jo spet pustila samo doma, z nastavljenimi preizkušnjami na tleh. Vse je bilo na svojem mestu, jaz pa vsesela, ko sem prišla domov.

Najbolj sem bila vesela za vrv in vrečko.

Vem, da bo še zgrizla stvar, zato sem vesela za vsakič, ko jih ne.
Danes je dobila za jest surove vampe z makarončki. Vse je pojedla. Ker so mi nekateri napisali, da imajo psi po surovih vampih, kupljenih v trgovini drisko, sem jih zvečer malo popražila in dodala še korenček ter makarone.

Na sprehodu sva še malo vadile odpoklic in ko se mora odločiti med Bajko in mano, vedno zgubim.

~21~

Osvojila je stopnice.

Ko sem jo snemala, ni videla da jo, zato je kar šla. Ko pa sem jo nesla še enkrat dol, da jo pofotkam, se je vmes spomnila, da bi morala počakati.

Gor je veliko lažje, kot dol. Zato je  - kar mi je zelo všeč - raje počakala name.

Na sprehodu so me mimoidoči (ki vedo da imam pasjo šolo) vprašali, kaj vse že Abi zna.
Sem jim povedala, da še čisto nič. In so me začudeno pogledali.
Ne učim je še čisto nobene vaje. Nič. Vse kar delave je, da jo pokličem po imenu in ji dam briketek. Pa še to ne delam redno, ker nimam ločenih sprehodov. Vem, domača kobila je vedno bosa.
Je pa res, da jo stalno vzgajam. Veliko bolj pomembno, kot učenje sedi in prostor je, da mladička vzgojimo. Da je, ko grem na kavo pridna. Da ji ne dovolim lajanja. Da, ko jo popade sveta jeze, le to prekinem in ji dopovem, da s tem ne bo nič dosegla. Samo z vztrajnostjo in s tem, da se ne umikamo, ko je težava, ampak jo sproti rešujemo, dobimo na koncu psa, ki se bo znal obnašat.
Sedi in prostor se bo naučila takoj. Saj se vsede sama od sebe takoj, ko imam v roki birketek. Samo še dodala bom vaji ime.
V prvih mesecih je veliko bolj važna vzgoja, kot pa šolanje. Ker če zamudimo to obdobje postavljanja mej, smo zamudili vse. Mladiček, če smo mi odločeni tako, zelo hitro neha. Res je, da moramo biti mi umirjeni in moramo paziti, da ne prenašamo napetosti na psa. Seveda, sem tudi jaz samo človek in kdaj dvignem glas. Ampak ko vidim v njenih očeh vražičke, točno vem, da jo bo umiril, samo miren in odločen glas.

~20~

20 dni je ta mala miš že pri nas. Danes sem jo tehtala, ker me je malo v križu uščipnilo, ko sem jo hitro dvignila. Punca ima že 8 kilogramov.
Kaj lahko povem o njej, razen tega, da raste?
Lahko rečem, da smo že sobno čisti. Res, da še ne nakaže, da jo lulat, se pa ne polula več not. Razen, ko ji zaradi veselja uide, to ne spada v kategorijo sobne čistoče.
Plenične podloge sem ji dala samo prvi dan, in res je šla tja lulat. Ker sem jo redno nosila ven - takoj, ko se zbudi, ko se zaigra, malo po hrani, je lulanje zunaj osvojila takoj. Po 20.tih dneh že lahko rečem, da lula na povelje.
Sedaj mi ni potrebno več tako hiteti ven, ko se zbudi ali ko se neha igrat, saj že zadrži lulanje.
Vsako jutro se sama igra in jaz lahko še malo spim - no, če lahko spiš med tem, ko skače po postelji in ubija igračke.
Danes je, kot da bi vedela, da je božič, Rudolfu odtrgala nogo.

Zaenkrat še nima težnje po uničevanju, ker je samo pregriznila nogo, ni pa ven dala polnila.

Včeraj zvečer je prvič, čisto od blizu, slišala zvok raket. Zbudila se je in gledala skozi okno kaj to je. Ob tem sem jo samo opazovala in bila tiho. Poslušala je zvoke in obračala glavo, pri tem je bila čisto mirna. Ko je bilo konec, se je ulegla nazaj. Takrat pa sem ji jaz z navudšenim glasom rekla, o kolk je bilo fino, a ne. Pomahala je z repkom in ker nisem nič več odreagirala, je zaspala. Upam, da tudi silvestra tako mirno preživimo.
Smotka še vedno čez dan čisto malo spi.
Danes je spoznala Bajkino sestrico Brihto in sprehod je bil spet aktiven, saj je imela dve, ki sta se igrale z njo. Nažalsot, sem bila brez fotoaparat, ampak bomo sprehod ponovili in bom poslikala vse tri.
Tudi po sprehodu, ni šla takoj spat, ker se res boji, da kaj zamudi.
Leži na svojem ležišču, ampak je pozorna na vsak zvok v hiši.

Vse, kar je novega je potrebno prevohat in pogledat kaj to je. Tu je prav nič ne omejujem, saj mora razvijat nosek in spoznavat stvari,

Tudi Abi je najbolj sitna, ko je utrujena in takrat kar ne ve, kaj bi še naredila.

Pa samo učke je potrebno zapret in zaspati.

Mal sem žalostna

Pred dvemi leti, sem se poslavljala od Ajške in zadnje tedne Bajki na istem mestu kot Ajški raste maščobna bula.
Z približno enako hitrostjo se vse skupaj odvija.
Pri Ajški smo takrat to pripisovali raku na bezgavkah in smo rekli, da je to pač to. Pa ni bilo. Bila je maščobna bula, ki se je potem odprla in jo tako izčrpala, da smo se poslovili.
Bajkico sem peljala do naše veterinarke en teden predno je prišla Abi, saj smo to bulo že kar nekaj časa tipale z Petro, a nisva mogle doreči ali je to mišica ali kaj drugega, saj je imela še do jeseni čisto zbite mišice na vratu. Ko smo ji končno sprostili vse to, smo lahko rekli, da ni mišica. Nekaj časa smo tipili vsi skupaj, ampak ker ni bila še tako velika, kot malo večji lešnik, smo rekli, da pustimo pri miru.
Bula je počasi rasla in rasla. Priznam, da sem odlašala, saj sem dve leti nazaj to že doživela, in res nisem hotela slišati spet kaj podobnega. Po drugi strani mi je pa nekaj notri govorilo, da bo vse ok in da to ni rak. Vseeno sem šla potem preverit to še na kliniko in res je bila maščnobna bula.
Z Bajko sva imele res skoraj vsak dan intenzivno reiki terapijo za točno to bulo in srčno si želim, da bi se razgradila sama od sebe.
Bula je res začela rasti in gre res vse po Ajškinem scenariju.
Ker pa ne želim, da bi počila tako kot je  pri njej in je po vsej verjetnosti zato tudi prišlo do odpovedi srca, sem se ravno danes zmenila z vetom, da bomo to takoj po novem letu operirali in odstranili.

Načrt imam tak, da ji vsak dan naredim reiki terapijo, jutri tudi takoj začnem raziskovati s čim ji še lahko naredim podporno terapijo, da bo ta operacija za organizem čim manj naporna in da se bo čim hitreje zopet postavila na noge.
Ja, res sem žalostna, ker si Bajica res ne zasluži spet mirovanja in tega, da se bo postavila na noge. Po drugi strani je pa spet nazaj v polni kondiciji, zato me ni strah operacije.
Bajka med reiki tretmajem.

~19~

Prepraznični dan nam je namenil celo sončka in če je sonček, se gre ven.

Spet je bil dan, ko je bila zunaj več kot običajno, kar jo čisto nič ne obira, saj se stalno dogaja. Edino kar je, jo doma komaj premaknem izpod postelje :)

Še malo pa bom rekla, da je zmatran pes, priden pes. Je, dokler si ne spočije.

Danes je bila spet v varstvu pri starših in spet je imela žur. Polila je vso vodo, ki jo ima v kopalnici. Ni ga večjega žura, kot tacat po vodi. Me prav zanima, če se bo tudi kopala tako rada, ko bo čas za plavanje.

Ko smo imeli praznično večerjo, je hotela spet ponoviti vajo z vodo. Dobila sem jo s posodo v gobčku ( dobro, da je bila prazna). Dobila je eno po riti in užaljeno se je ulegla v kot in zaspala. Upam, da je sedaj še zadnja voda v hiši varna pred njo.

Zvečer je končno padla dol in upam, da bo dolgo spala.

 

 

~18~

Danes sem se pa sama ujela v zanko. Ker se čez cel dan toliko dogaja, je Abi, ko je bila doma samo spala. In ker je bila tako utrujena, ni jedla. Je, ampak manj kot običajno. In... bila sem tipična panična lastnica mladička, ki kak dan ne je tako kot ostale dni.  Če sedaj pomislim, sploh ni pojedala tako malo.
Za zajtrk je jedla briketke s skuto, ob enih poletno in surov mlet meso. Vmes je pojedla kar nekaj skorijce od sira. Popoldne je dobila ajdovo kašo in meso in zvečer, res ni hotela več jest. Saj sploh ni tako malo pojeda - to rečem sedaj. Ko pa zvečer ni jedla, me je pa melo, da bi ji kaj skuhala, da bo pojedla.
Najlepši trenutki so, ko se na postelji crklajve.

Moja mala trapa.

~17~

Zjturaj smo se zbudili z levim ušeskom gor :)

Še malo, pa bosta oba gor. Po pravici povedano, mi je kar malo hudo, ker punca tako hitro raste.
Je pa zato čedalje bolj ljubka in čedalje bolj se crklja. Ni sicer tisti kuža, ki se te mora tiščat, ampak je psička, ki se pride pocrkljat in gre stran.
Danes je imela spet šolo. Malo me je skrbelo za igro, ker se z Bajko kar grdo igra. Prav presenetila me je, da se j s sošolci prav lepo igrala in jih ni grizla. Naslednjič moram res fotičk vzet s seboj.
Če moraš v šolo s svojim psom, je toliko enih stvari ,da na fotkič pozabim.
Njenemu praskanju sem napovedala vojno. Trenutno resno sumim bolhico ali dve, zato sem jo danes skopala s šamponom, ki naj bi to nadlogo odpravili.

Sicer ji kopanje ravno ni pri srcu, ampak je pridna in lepo čaka v banji

Če to ne bo ustavilo njenega praskanja, bova šle na bioresonančni pregled za alergije.