Spet je petek zvečer in spet pregledujem maile komu vse sem pozabila odgovorit. Moderni časi so čist ok, saj tekoče dobiva maile na telefon in jih vidim takoj, a to pomeni tudi to, da pozabim na njih odgovorit. Prej sem pogledala in odgovorila, sedaj pa samo pogledam, odgovorim pa...ja, včasih res ne.
Jeza zaradi srnice je še vedno velika in zaradi sebe, ne grem še tja na sprehod. Ne morem, ker vem, da je ne bom srečala malo prej na njivi ali ob robu gozda, ker vem, da se ne bo umaknila in se ne bomo potem videli na jasici pred travnikom....hudič je to, ko se navadiš na žival, potem pa tako kurto umre.
Danes sem že mislila, da bom reševala račke...samo še tega se mi je manjkalo. Ampak se je vse dobro izšlo, dve sta odleteli, ena starejša in mlajša, sta pa odracale naprej. Kot kaže sta se odločle, da bosta šle peš do save.
Sem se pa sama sebi smejala, ko sem popoldne po nesreči brcnila polžka. Sem se mu opravičila in ga dala na travo. Šla sem naprej in se spomnila....hudiča, kaj če je hotel it na drugo stran in sem ga dala spet nazaj...no ni bil povožen, tako da sem ga dala na pravo stran.
Mladi ježki so spet povsod, dobro, da mi jim Bajka nakaže. Ne vem zakaj so ji tako zanimivi, saj jim nič ne naredi, tudi dotakne se jih ne, ampak tam pa mora bit.
Teden je bil zaseden s psi.
Dopoldne prevzgoje, popoldne tečaji. Odvijata se še 2 prevzgoji, zaenrkat nam kaže fantastično. Tečaji....tečaji so pa čedalje boljši in moja domišlija se ravija, saj se moram vsakič spomnit kaj novega s čimer začinim uro. Zaenkrat jim gre hudo dobr.
TA teden je bila Bajka bolj na kratkem, saj sva bile same, kar pomeni, da ima sva sprehoda manj, je bila pa zato z mano v službi. Prav ponosna je, kadar gre lahko z mano in ima individualne ure s tečajniki. Prav pokaže se v svoji afnasti obliki, ko se obnaša kot najbolj kičast pes ;)
Zvečer pa pade dol in zaspi.
Afna mala!
Sva pa sonček izkrostile za sprehode in slikanje med rožicami. Ni regrata, no je, ampak tam kjer se ne moreš slikat v miru.
Poligon je v rožicah, tulipani so se razcveteli.
Brez palčk pa ne gre
Muc pravi da naj neham pisat, ker bi se božal.
Prav, pa bom :)
Jeza zaradi srnice je še vedno velika in zaradi sebe, ne grem še tja na sprehod. Ne morem, ker vem, da je ne bom srečala malo prej na njivi ali ob robu gozda, ker vem, da se ne bo umaknila in se ne bomo potem videli na jasici pred travnikom....hudič je to, ko se navadiš na žival, potem pa tako kurto umre.
Danes sem že mislila, da bom reševala račke...samo še tega se mi je manjkalo. Ampak se je vse dobro izšlo, dve sta odleteli, ena starejša in mlajša, sta pa odracale naprej. Kot kaže sta se odločle, da bosta šle peš do save.
Sem se pa sama sebi smejala, ko sem popoldne po nesreči brcnila polžka. Sem se mu opravičila in ga dala na travo. Šla sem naprej in se spomnila....hudiča, kaj če je hotel it na drugo stran in sem ga dala spet nazaj...no ni bil povožen, tako da sem ga dala na pravo stran.
Mladi ježki so spet povsod, dobro, da mi jim Bajka nakaže. Ne vem zakaj so ji tako zanimivi, saj jim nič ne naredi, tudi dotakne se jih ne, ampak tam pa mora bit.
Teden je bil zaseden s psi.
Dopoldne prevzgoje, popoldne tečaji. Odvijata se še 2 prevzgoji, zaenrkat nam kaže fantastično. Tečaji....tečaji so pa čedalje boljši in moja domišlija se ravija, saj se moram vsakič spomnit kaj novega s čimer začinim uro. Zaenkrat jim gre hudo dobr.
TA teden je bila Bajka bolj na kratkem, saj sva bile same, kar pomeni, da ima sva sprehoda manj, je bila pa zato z mano v službi. Prav ponosna je, kadar gre lahko z mano in ima individualne ure s tečajniki. Prav pokaže se v svoji afnasti obliki, ko se obnaša kot najbolj kičast pes ;)
Zvečer pa pade dol in zaspi.
Sva pa sonček izkrostile za sprehode in slikanje med rožicami. Ni regrata, no je, ampak tam kjer se ne moreš slikat v miru.
