Včeraj je bila Ajšika relativno dobra. Jedla je, lulala kakala. Že včeraj sem opazila, da se ji je srednji del telesa obesil in da postaja čedalje bolj jaz - Čedalje večji trebuh je imela. Zvečer je še vse pojedla in ker je težje dihala, sem ji dala obvezo dol. Razumem, da si mora organizem od takega šoka, kot je bila ta gnojna bula vzeti čas. A .. Noč smo prespali mirno. Zjutraj sem ji pomagala vstat, res jo je bilo že veliko šez trebuh. Šli smo lulat, kakat ni želela. Ponudila sem ji čokolešnik, a je kar šla. Počasi s piškotkom sva šle v zgornje nadstropje. Dobila je zdravila in je zaspala.
Ob pol desetih sem odšla od doma, no imela je napet trebuh in malo zatečene šape.
A pogled je bil relativno bister. To sta zadnji njeni fotki, posneti danes zjutraj predno sem šla.
Njena najlepša bučka
Tu se že vidi, da ima zatečene nogice.
Ko sem ob pol dveh prišla domov, jo je bilo čez trebuh že veliko. Spet sem ji pomagala vstati, lepo je šla po stopnicah. A zunaj je le pila vodo, lulat ni hotela it. Tudi pogled mi je rekel, ne morem. Šle sva notri. Pogrela sem ji piščančjo juhico. Dala sem ji za probat makaronček in ga je pojedla. Ko sem ji prinesla posodico, je jedla po žlici. Sama ni hotela. Mogoče je pojedla 5 žlič. Ven je zbrala piščančka, makarončke in korenček pa vrgla ven. Pri česti žlici je obrnila glavo, na moje prigovarjanje, da naj papa, je vstala in šla stran. Začelo se ji je dvigovati, a ni bruhala. Čedalje bolj sem vedela, da je to slovo. Nekako je še prišla gor. Čez nekaj časa sem rekla Bajki, da greva lulat. Tudi Ajška je vstala in smo šle. Postavila se je pred avto. Sama je s sprednjimi tacami skočila not. Ko sem parkirala in odprla vrata, da gremo lulat, se je ulegla in ni želela ven. Takrat sem vedela, da je le še želela videti svoje travnike, pa poligon. Bajko sem poslala nazaj v avto in smo šle domov. Ni šla več po stopnicah. Na nobeno prigovarjanje, vabljenje...ulegla se je na svoje mesto, tam kjer je najraje ležala. Sicer je vsakič, ko sem odprla vrata dvignila glavo in reagirala na glas. Tudi vsakič je pojedla piškotek. A njeno telo je postajalo vedno večje in nogice bolj zatečene. Ni bilo več drugega. Šla sem do nje, ji dala lupčka in rekla da lahko gre. Umaknila mi je glavo. Poklicala sem veta, vedel je da je čas. Najtežje je bilo povedati staršem, da ni več upanja, da je to slovo. Da nimamo pravice mučit Ajške, ki nam je bila skoraj 12 let zvesta in živela le za nas. Mami je še nekaj hotela problat z zdravili, pa da bi se ji vodo črpal. Čemu? Zaradi egoizma, ker je nam težko. Ne, nimamo pravice si lastiti življenja takrat, ko je čas za slovo. Veta sem prosila, da pride domov, da pove mami, da ni upanja. Da bo lažje sprejela to, da je ne bo. Poslušal ji je srce, in moja domneva se je potrdila. Srček je rekel da ima toliko ljudi, psov in lepih spominov v sebi, da nima več prostora.
Pomagla sem ji vstati, za v avto se je že malo zataknilo, saj se je premalo odrinila in jo je potegnilo nazaj na rit. V drugo sva šle notri. Težko se je bilo vsesti v avto, prižgati avto in odpeljati. Zajela sem zrak in šla. Ajšiki sem povedala, da je bila fanatasična punčka, da gre sedaj samo še na lepo. Ko sva prišle iz ulice se je ulegla. Na razepu se je dvignila, da je videla kam gre. Ko sva prišle do veta, sem odprla prtljažnik, vzela še en priboljšek in skočila je sama ven. Šla je proti stopnicam, pogledala okoli in šla gor. Kot da bi se poslovila od okolice.
Mislila sva ji dati pomirjevalo v žilo, a ni šlo. Voda jo je že toliko zalila, da se ni dalo najti žile. Zato je dobila pomirjevalo v mišico. Počasi se je ulegla in umirila. Malo je še bruhnila. Počistila sem in jo obrisala. Ne more iti umazana, to ona nikoli ni bila.
Počasi je zaspančkala in ni ničesar več čutila. Božala sem jo in gledala. Še vedno je bila tako veličastna, tako, kot je le ona.
Ko je res že trdno spala in smrčala, je bil čas za dokončen slovo. Žile še vedno ni bilo moč najti, zato je tudi zadnjo injekcijo dobila v mišico. Lepo, v miru je pančkala, nobenih krčev ali pretresev.
Želela sem si le, da mirno odide, da je nič ne boli, da se ničesar ne ustraši. Dihala je še čisto plitvo in počasi. Odšla je. Objela sem jo in se poslovila. Vedno sem bila tako varna ob njej. Tudi tokrat. Z njo mi je bilo to zadnje dejanje lažje narediti, ker sem vedela, da bo punca vedla kaj mora naredit. Dobila je še malo dozo, ker sem rekla vetu, da naj ji da. Da se slučajno kdaj sama ne zbudi. Ko je ni bilo več, sem mu še enkrat rekla naj preveri ali je res ni več. Saj sem vedela in videla, da je odšla. A morala sem se prepričat, ker ona se je tudi vedno. Vet mi je hotel prikrajšat zadnji pogled. Ne, do konca bom z njo. Ni je bilo več, prijela sem jo za glavo in še zadnjič poljubila. Glava je seveda omahnila, bila je hladna, a njen odprte oči, so mi rekle hvala. Jaz pa nje. Dvignila sva jo in jo položila h počitku.
Mirno spi, lubica moja.
Ob pol desetih sem odšla od doma, no imela je napet trebuh in malo zatečene šape.
A pogled je bil relativno bister. To sta zadnji njeni fotki, posneti danes zjutraj predno sem šla.
Ko sem ob pol dveh prišla domov, jo je bilo čez trebuh že veliko. Spet sem ji pomagala vstati, lepo je šla po stopnicah. A zunaj je le pila vodo, lulat ni hotela it. Tudi pogled mi je rekel, ne morem. Šle sva notri. Pogrela sem ji piščančjo juhico. Dala sem ji za probat makaronček in ga je pojedla. Ko sem ji prinesla posodico, je jedla po žlici. Sama ni hotela. Mogoče je pojedla 5 žlič. Ven je zbrala piščančka, makarončke in korenček pa vrgla ven. Pri česti žlici je obrnila glavo, na moje prigovarjanje, da naj papa, je vstala in šla stran. Začelo se ji je dvigovati, a ni bruhala. Čedalje bolj sem vedela, da je to slovo. Nekako je še prišla gor. Čez nekaj časa sem rekla Bajki, da greva lulat. Tudi Ajška je vstala in smo šle. Postavila se je pred avto. Sama je s sprednjimi tacami skočila not. Ko sem parkirala in odprla vrata, da gremo lulat, se je ulegla in ni želela ven. Takrat sem vedela, da je le še želela videti svoje travnike, pa poligon. Bajko sem poslala nazaj v avto in smo šle domov. Ni šla več po stopnicah. Na nobeno prigovarjanje, vabljenje...ulegla se je na svoje mesto, tam kjer je najraje ležala. Sicer je vsakič, ko sem odprla vrata dvignila glavo in reagirala na glas. Tudi vsakič je pojedla piškotek. A njeno telo je postajalo vedno večje in nogice bolj zatečene. Ni bilo več drugega. Šla sem do nje, ji dala lupčka in rekla da lahko gre. Umaknila mi je glavo. Poklicala sem veta, vedel je da je čas. Najtežje je bilo povedati staršem, da ni več upanja, da je to slovo. Da nimamo pravice mučit Ajške, ki nam je bila skoraj 12 let zvesta in živela le za nas. Mami je še nekaj hotela problat z zdravili, pa da bi se ji vodo črpal. Čemu? Zaradi egoizma, ker je nam težko. Ne, nimamo pravice si lastiti življenja takrat, ko je čas za slovo. Veta sem prosila, da pride domov, da pove mami, da ni upanja. Da bo lažje sprejela to, da je ne bo. Poslušal ji je srce, in moja domneva se je potrdila. Srček je rekel da ima toliko ljudi, psov in lepih spominov v sebi, da nima več prostora.
Pomagla sem ji vstati, za v avto se je že malo zataknilo, saj se je premalo odrinila in jo je potegnilo nazaj na rit. V drugo sva šle notri. Težko se je bilo vsesti v avto, prižgati avto in odpeljati. Zajela sem zrak in šla. Ajšiki sem povedala, da je bila fanatasična punčka, da gre sedaj samo še na lepo. Ko sva prišle iz ulice se je ulegla. Na razepu se je dvignila, da je videla kam gre. Ko sva prišle do veta, sem odprla prtljažnik, vzela še en priboljšek in skočila je sama ven. Šla je proti stopnicam, pogledala okoli in šla gor. Kot da bi se poslovila od okolice.
Mislila sva ji dati pomirjevalo v žilo, a ni šlo. Voda jo je že toliko zalila, da se ni dalo najti žile. Zato je dobila pomirjevalo v mišico. Počasi se je ulegla in umirila. Malo je še bruhnila. Počistila sem in jo obrisala. Ne more iti umazana, to ona nikoli ni bila.
Počasi je zaspančkala in ni ničesar več čutila. Božala sem jo in gledala. Še vedno je bila tako veličastna, tako, kot je le ona.
Ko je res že trdno spala in smrčala, je bil čas za dokončen slovo. Žile še vedno ni bilo moč najti, zato je tudi zadnjo injekcijo dobila v mišico. Lepo, v miru je pančkala, nobenih krčev ali pretresev.
Želela sem si le, da mirno odide, da je nič ne boli, da se ničesar ne ustraši. Dihala je še čisto plitvo in počasi. Odšla je. Objela sem jo in se poslovila. Vedno sem bila tako varna ob njej. Tudi tokrat. Z njo mi je bilo to zadnje dejanje lažje narediti, ker sem vedela, da bo punca vedla kaj mora naredit. Dobila je še malo dozo, ker sem rekla vetu, da naj ji da. Da se slučajno kdaj sama ne zbudi. Ko je ni bilo več, sem mu še enkrat rekla naj preveri ali je res ni več. Saj sem vedela in videla, da je odšla. A morala sem se prepričat, ker ona se je tudi vedno. Vet mi je hotel prikrajšat zadnji pogled. Ne, do konca bom z njo. Ni je bilo več, prijela sem jo za glavo in še zadnjič poljubila. Glava je seveda omahnila, bila je hladna, a njen odprte oči, so mi rekle hvala. Jaz pa nje. Dvignila sva jo in jo položila h počitku.
Mirno spi, lubica moja.
