Teloh

Saj še sedaj ne verjamem. Petega januarja sem domov prinesla šopek teloha. Ok, če bi bila kje v sredogorju, ampak ne, bila sem pri sebi doma.

Že včeraj sem videla eno stezico. Je smešno, da sedaj odkrivam stezice in to na poteh po katerih sem vedno hodila. Komaj čakam sonce, da se greva z Bajko malo zbubljat. Dobesedno se bova zgubile v gozdu. Te stezice lahko pregledaš le pozimi, ker potem ji zaraste bodičast gozd in tam ne moreš hoditi. Zgubiš se pa tudi takoj, ker jih kar zmanjka in potem hodiš po zvoku. Če slišiš avte greš proti obvoznici, če ne slišiš nič hodiš in enkrat prideš do save....če še vedno ne slišiš nič, potem si se pa zgubil. Z Ajšo sva to velikokrat počeli, dokler sva bile še same. In vedno me je pripeljala domov. Priznam, da me je malo strah, ker ne vem ali bo Bajka znala priti ven. Upam da bo, če ne...hmmm, pojma nimam kaj bo.
Premišljujem kako dolgo že nismo počele to - zgubile se v gozdu. Že zelo dolgo, ker se je vedno gledalo na Ajško.
Čisto nove dimenzije odkrivam in Bajka postaja čisto druga. Še bolj veselja, še bolj živa, še bolj ljubezniva.
Bova pa teloh nabirale in šopke delale :)

V naravi najdeš res vse kar potrebuješ. Cvetovom sem dodala listje, smreka je za pravi vonj. Potem je bilo pa potrebno vse še zvezat. Stara posušena trava. Če je normalnem stanju višja od mene, je sedaj ravno dovolj dolga, da jo uporabim za špago. Seveda jo je bilo potrebno malo več, ampak je uspelo. Šopek je stal skupaj in ja, bil je prav lep. No, je še vedno :)

Bajka je po novem čisto zmatrana. Na sprehodih mora nakdonadit vse za nazaj, kar pomeni da samo lavfa.
No, priznam da so mi taki sprehodi všeč, ker sem že pogrešala aktvino hojo, da se zadihaš, da ti je toplo.
Ko pade v posteljo, dobesedno pade v posteljo.

Grem kar za njo ;)