sreda, 4. januar 2012

Danes nisem nič jokala

Dva dni je že ni. Ravnokar gledam v njene oči, ki me gledajo s fotografije. Preučuje me. Tako, kot je to vedno počela.
Danes je bilo lažje. Včeraj so me spomnini spravili v jok, danes so spomini spomini in vesela sem za njim.
Z Bajkico sva si privoščile dolg spanje. Zadnji mesec smo morale vstajat ob uri, ker je Ajška imala zdravila. Danes naju je zbudil muc. Pojedle vsa in šle spat nazaj.
Nisem se počutila dobro, zato sem odpovedala individualno uro. Ni fer ne do mene, še manj pa do njih.
Popoldne sem se ornk oblekla in šla z Bajkico na sprehod. Sprehod samo z eno psico je res nekaj drugega. Bajka si sedaj zasluži da je res samo ona in da je vse njeno. Igrača v usta in gremo. Naj se izživi, vedno je bila le njena senca. Spet je postala vesela psička, spet je razigrana.
Zvečer naju je obiskal prijatelj. Bajka ga ima neizmerno rada in je dobsedno zaljubljena vanj. To mu najbolj nazorno pokaže:)
Prijeten večer, utrujena Bajka. Kaj je lepešega.
Gledem v njene uči pred seboj. Govorijo mi, da moram živet. In živim. Spomini so živi. Počasi moram pospravit njeno ovratnico in povodec. Tudi posodo za hrano ne potrebuje več. Počasi....vse ob svojem času.