Letošnje leto je bilo zame prelomno, saj sem dala odpoved redni službi in se odločila biti sam svoj šef. Okoli te moje odpovedi je skoraj pol leta dolga zamolčana zgodba, ker je bilo etično in pametno, da takrat, ko se je odvijala nisem pisala o tem. Sedaj, ko je to že za mano in strasti umirjene je prav, da tisti, ki ste spremljali to in predvsem tisti, ki ste še vedno v tem, zveste resnico. Resnica trenutno je malo drugačna in vem, da je predmet, lahko bi celo rekla zastrahovanja. Ampak ....vsak naj sodi sam. Tu je moja stran zgodbe, tisti, ki ste bili direkt vpleteni lahko sestavite manjkajoči del in sestavite svojo zgodbo.
Ne železnici, kateri sem bila zvesta 12 let so se začele čudne stvari. To je tako, če se šefi postavljajo glede na veze in poznanstva. Tudi moj je bil en tak. Teoretično gledano bi sicer lahko bil šef, realno pa. Saj so ga vsi poznali ni outcajder, vsi so vedeli kak je. Fant ni napačen, samo ni pa šef. Šef mora imeti karakteristike vodja, mora znati krmarit med ljudmi, mora obvladat svoj posel, mora imeti vizijo. No, vsaj moralo bi biti tako. A na železnici ni čisto tako in zato je lahko postal šef.
In ta moj šef točno ve, da ima kader, ki ni ravno vreden tega imena. Sistem je tak, a dovoljuje nedelo, da nagrajuje sindikalno pripadnost, ne pa pripravljenost za delo. Ne nagrajuje znanja, ne razvija sistema. Tog sistem, ki obstaja zato, ker železnice morajo bit, pač dovoljujejo še staro komunistično zaposlitev, ki dovoljuje, da se ne dela nič. Da nikogar ne boli glava, če je človek v službi, to je pa tudi vse. Ki dovoljuje da ni stranka kralj, ampak da so kralji oni. To, da nima kadra, ki bi znal delati s strankami, ki bi se znal vsaj normalno pogovarjat, to ni problem zaposlenih, to je problem šefa. Če je pa toliko -----(naj vsak sam doda), da ima na strateškem mestu osebo, ki je totalen nevrotik in se je sposoben dret na stranke, ki nam nosijo denar....potem lahko sedaj spremenite tisto, kar ste sami dopisali da je ;). Če sem poštena je dretje vsak dan, a to še ni taka težava. Imamo še problem jezika, pa ne da sem nacionalist, ampak nekako bi morala biti slovenščina jezik, ki se ga govori. O tujih jeziki, severno od nas, ....ta je pa itak najboljša. Delavci, ki delajo s strankami, ki so tudi tujci ne znajo tujega jezika. Govorim o tujem jeziku, ki ne segajo južno od nas.
Pa to niti ni vse. V dobi informacijskih tehnologij, zaposleni ne znajo uporabljati računalnika. Znajo le vnašat podatke v naučen program in to je vse. Raje pišejo na roke - to, da je leta 2011 še vedno osnova za delo svinčnik in zvezek...to vse pove, zakaj so železnice tam kjer so in zakaj se šefi postavljajo glede na znanstvo in ne glede na strokovnost.
In tako se je že lani začelo, da je treba izkoristi človeka, ki je računalniško pismen, ki zna komunicirat s strankami in ki zna in zmore narediti več kot le eno stvar. Vse lepo in prav, če bi bil šef, šef in bi se o tem pogovoril. Pogovor z zaposlenimi je nekaj, kar ne obstaja in ni nikoli obstajalo. Konec koncev bi se dalo veliko stvari rešit, če bi se pogovoril. Ampak ne, šef se je začel obnašat, kot najstnik s trdim onetom, ki bo skakal okol kot petelinček, da ga bo le kdo opazil in priznal, da je frajer. Če napišem kaj si mislim o njem si lahko zaslužim kazensko ovadbo ali pa vsaj sovražni govor, zato bom raje tiho.
To, da je ne samo njemu, ampak še vsem okoli njega, ki naj bi mu svetovali začel delat samo moški ego, je bilo le vrh vsega. To, da so se petelinili in niso pustili mojemu odvetniku prisostvovati na sestanku, ko smo bili že v sporu in sem pooblastila odvetnika, da me zastopa, je le dokazalo, da bijem bitko z mlini na veter. Učiti šefa pravnih stvari res ni bil moj namen.
Že decembra 2010 mi je bilo jasno, da bom v tem letu zaključila kariero na železnicah. Ko so tudi sindikati pozabili na svojo funkcijo sem se odločila da si bom vzela čas in jim malo zagrenila življenje.
Dejstvo je, a so kršili vsaj nekaj členov zakona. Zato, sem najela odvetnika in so dobili pismo. V njem je pisalo, da gremo lahko tudi po drugi poti.
In šef se je celo začel pogovarjat z mano. No...vsaj nekaj je naredil...če je prej kot polnojajčni najstnik hodil naokoli, je tokrat kot polit cucek, užaljeno reagiral na resnico. Če mu je bilo všeč ali ne, je to kar je počel z menoj mobbing.
Obema sem povedala, da imam kazensko ovadbo vedno pri sebi in da gre lahko takoj naprej. Šef je namreč v to igro, sicer nevede potunkal še enega, ki je pa drugi (vstavi sam) v tej sekciji.
Dejstvo je, da če bi želela, bi lahko obema grdo zagrenila življenje, a oba sta starejša mlada očka in kdo sem jaz, da bi ju vlačila po sodiščih in jima jemala denar. Jaz ga imam dovolj, dejstvo je da več kot oba - to vem ker sem jima delala plače in vem koliko sta zapufana.
Ampak igrico sem se pa lahko šla naprej. In sem se jo z veseljem šla. Dokler je šlo. Vsakič sproti sem se smejala kakšne neumnosti počnejo. Nazadnje, ko sem morala filmsko zapustit službo v petih minutah. Bučman ni niti toliko premislil, da ne morem bit kar doma. Na koncu se je le izkazal, da ni čisto v dušo pokvarjen človek, ampak je le naivnež in nastopač. Namreč isti dan, ko sem morala po njegovih navodilih teatralno zapustiti službene prostore, me je če 15 minut klical in mi rekel, da naj pridem v bližnji bife na kavo. Ker me je res zanimalo kaj mi ima za povedat, in predvsem zato, ker sem mu hotela povedat, da ne bom vlagala kazenskih ovadb, sem šla na kavo. Fant je le postal spet noramalen človek in me je celo na pol prijateljsko in pol očetovsko prepričeval, da naj za vraga ne naredim tega in naj pridem nazaj v službo.
Verjamem, da je ljudem težko razumeti, da državna služba res zagotavlja neko navidezno socialno varnost, sploh če so reveži res odvisni samo od tega in za nameček še ničesar ne znajo. Jaz sem pa le takorekoč 12 let vzporedno delala 2 službi in sem se odločila za drugo, kjer lahko veliko bolj uspem.
Po kar nekaj pregovarjanjih je sprejel mojo odpoved in sva je razšla na lep način. Povedala sem mu, da ne bo dobil ovadbe in povedal mi je, da je užaljen, ker sem ga obtožila mobinga. Če si šef, moraš sprejet tudi to, sploh če si tako šef kot je on.
Ljudje so me spraševali zakaj nisem šla v tožbo, zakaj nisem dala ovadbe.
Predvsem zato, ker sta ob že pošteno v letih in sta postala pred kratim starša. V prvi vrsti pa zato, ker bi bil znesek odškodnine, ki bi jo dobila premajhen za energijo, ki bi jo vložila v to.
Če želiš iti naprej, potem moraš z zgodovino zaključit. Če bi šla v tožbo, bi zaključevala vsaj še naslednjih 5 let.
Tako pa sem zaključila 19.7.2011, ko se je moja doba na železnicah končala.
Moja prednost pred drugimi je bila ta, da imam alternativo in da bom s tem veliko bolje živela kot z železnicami. Pa vseeno naj bo to sporočilo vsem. Ne pustite se teptat nesposobnim šefom. Imate pravice imate možnost. Če bi bila nesramna in maščevalna, bi jima zelo zamorila življenje in verjetno, da ne bi sedaj uživala s svojim otročkoma v božiču.
To je pa več vredno kot vsak denar. Da tudi v tako grdi zgodbi ne pozabiš sebe in svojih načel.
Vse se vrača, vse se plača. Če gledam njuno življenje...saj plačujeta oba.
Ne železnici, kateri sem bila zvesta 12 let so se začele čudne stvari. To je tako, če se šefi postavljajo glede na veze in poznanstva. Tudi moj je bil en tak. Teoretično gledano bi sicer lahko bil šef, realno pa. Saj so ga vsi poznali ni outcajder, vsi so vedeli kak je. Fant ni napačen, samo ni pa šef. Šef mora imeti karakteristike vodja, mora znati krmarit med ljudmi, mora obvladat svoj posel, mora imeti vizijo. No, vsaj moralo bi biti tako. A na železnici ni čisto tako in zato je lahko postal šef.
In ta moj šef točno ve, da ima kader, ki ni ravno vreden tega imena. Sistem je tak, a dovoljuje nedelo, da nagrajuje sindikalno pripadnost, ne pa pripravljenost za delo. Ne nagrajuje znanja, ne razvija sistema. Tog sistem, ki obstaja zato, ker železnice morajo bit, pač dovoljujejo še staro komunistično zaposlitev, ki dovoljuje, da se ne dela nič. Da nikogar ne boli glava, če je človek v službi, to je pa tudi vse. Ki dovoljuje da ni stranka kralj, ampak da so kralji oni. To, da nima kadra, ki bi znal delati s strankami, ki bi se znal vsaj normalno pogovarjat, to ni problem zaposlenih, to je problem šefa. Če je pa toliko -----(naj vsak sam doda), da ima na strateškem mestu osebo, ki je totalen nevrotik in se je sposoben dret na stranke, ki nam nosijo denar....potem lahko sedaj spremenite tisto, kar ste sami dopisali da je ;). Če sem poštena je dretje vsak dan, a to še ni taka težava. Imamo še problem jezika, pa ne da sem nacionalist, ampak nekako bi morala biti slovenščina jezik, ki se ga govori. O tujih jeziki, severno od nas, ....ta je pa itak najboljša. Delavci, ki delajo s strankami, ki so tudi tujci ne znajo tujega jezika. Govorim o tujem jeziku, ki ne segajo južno od nas.
Pa to niti ni vse. V dobi informacijskih tehnologij, zaposleni ne znajo uporabljati računalnika. Znajo le vnašat podatke v naučen program in to je vse. Raje pišejo na roke - to, da je leta 2011 še vedno osnova za delo svinčnik in zvezek...to vse pove, zakaj so železnice tam kjer so in zakaj se šefi postavljajo glede na znanstvo in ne glede na strokovnost.
In tako se je že lani začelo, da je treba izkoristi človeka, ki je računalniško pismen, ki zna komunicirat s strankami in ki zna in zmore narediti več kot le eno stvar. Vse lepo in prav, če bi bil šef, šef in bi se o tem pogovoril. Pogovor z zaposlenimi je nekaj, kar ne obstaja in ni nikoli obstajalo. Konec koncev bi se dalo veliko stvari rešit, če bi se pogovoril. Ampak ne, šef se je začel obnašat, kot najstnik s trdim onetom, ki bo skakal okol kot petelinček, da ga bo le kdo opazil in priznal, da je frajer. Če napišem kaj si mislim o njem si lahko zaslužim kazensko ovadbo ali pa vsaj sovražni govor, zato bom raje tiho.
To, da je ne samo njemu, ampak še vsem okoli njega, ki naj bi mu svetovali začel delat samo moški ego, je bilo le vrh vsega. To, da so se petelinili in niso pustili mojemu odvetniku prisostvovati na sestanku, ko smo bili že v sporu in sem pooblastila odvetnika, da me zastopa, je le dokazalo, da bijem bitko z mlini na veter. Učiti šefa pravnih stvari res ni bil moj namen.
Že decembra 2010 mi je bilo jasno, da bom v tem letu zaključila kariero na železnicah. Ko so tudi sindikati pozabili na svojo funkcijo sem se odločila da si bom vzela čas in jim malo zagrenila življenje.
Dejstvo je, a so kršili vsaj nekaj členov zakona. Zato, sem najela odvetnika in so dobili pismo. V njem je pisalo, da gremo lahko tudi po drugi poti.
In šef se je celo začel pogovarjat z mano. No...vsaj nekaj je naredil...če je prej kot polnojajčni najstnik hodil naokoli, je tokrat kot polit cucek, užaljeno reagiral na resnico. Če mu je bilo všeč ali ne, je to kar je počel z menoj mobbing.
Obema sem povedala, da imam kazensko ovadbo vedno pri sebi in da gre lahko takoj naprej. Šef je namreč v to igro, sicer nevede potunkal še enega, ki je pa drugi (vstavi sam) v tej sekciji.
Dejstvo je, da če bi želela, bi lahko obema grdo zagrenila življenje, a oba sta starejša mlada očka in kdo sem jaz, da bi ju vlačila po sodiščih in jima jemala denar. Jaz ga imam dovolj, dejstvo je da več kot oba - to vem ker sem jima delala plače in vem koliko sta zapufana.
Ampak igrico sem se pa lahko šla naprej. In sem se jo z veseljem šla. Dokler je šlo. Vsakič sproti sem se smejala kakšne neumnosti počnejo. Nazadnje, ko sem morala filmsko zapustit službo v petih minutah. Bučman ni niti toliko premislil, da ne morem bit kar doma. Na koncu se je le izkazal, da ni čisto v dušo pokvarjen človek, ampak je le naivnež in nastopač. Namreč isti dan, ko sem morala po njegovih navodilih teatralno zapustiti službene prostore, me je če 15 minut klical in mi rekel, da naj pridem v bližnji bife na kavo. Ker me je res zanimalo kaj mi ima za povedat, in predvsem zato, ker sem mu hotela povedat, da ne bom vlagala kazenskih ovadb, sem šla na kavo. Fant je le postal spet noramalen človek in me je celo na pol prijateljsko in pol očetovsko prepričeval, da naj za vraga ne naredim tega in naj pridem nazaj v službo.
Verjamem, da je ljudem težko razumeti, da državna služba res zagotavlja neko navidezno socialno varnost, sploh če so reveži res odvisni samo od tega in za nameček še ničesar ne znajo. Jaz sem pa le takorekoč 12 let vzporedno delala 2 službi in sem se odločila za drugo, kjer lahko veliko bolj uspem.
Po kar nekaj pregovarjanjih je sprejel mojo odpoved in sva je razšla na lep način. Povedala sem mu, da ne bo dobil ovadbe in povedal mi je, da je užaljen, ker sem ga obtožila mobinga. Če si šef, moraš sprejet tudi to, sploh če si tako šef kot je on.
Ljudje so me spraševali zakaj nisem šla v tožbo, zakaj nisem dala ovadbe.
Predvsem zato, ker sta ob že pošteno v letih in sta postala pred kratim starša. V prvi vrsti pa zato, ker bi bil znesek odškodnine, ki bi jo dobila premajhen za energijo, ki bi jo vložila v to.
Če želiš iti naprej, potem moraš z zgodovino zaključit. Če bi šla v tožbo, bi zaključevala vsaj še naslednjih 5 let.
Tako pa sem zaključila 19.7.2011, ko se je moja doba na železnicah končala.
Moja prednost pred drugimi je bila ta, da imam alternativo in da bom s tem veliko bolje živela kot z železnicami. Pa vseeno naj bo to sporočilo vsem. Ne pustite se teptat nesposobnim šefom. Imate pravice imate možnost. Če bi bila nesramna in maščevalna, bi jima zelo zamorila življenje in verjetno, da ne bi sedaj uživala s svojim otročkoma v božiču.
To je pa več vredno kot vsak denar. Da tudi v tako grdi zgodbi ne pozabiš sebe in svojih načel.
Vse se vrača, vse se plača. Če gledam njuno življenje...saj plačujeta oba.
