Splošno pravilo je, da če se le da, ti bodo prej nož v hrbet zaril, kot pa ti pomagali.
Tokrat je bila pomoč namenjena meni, vendar ne meni ampak psu. Potrebno jo je bilo zmatrati. Če se tega lotim jaz, bo se vse končalo za prvim ovinkom - ki je po 10-tih metrih :))) Priznam, enkrat bo bolje. Al se bo ovink premaknu al pa jaz.
In sta tekla. Srečala sem ju po prvih 500m. Oba vesela, psica se je dobesedno smejala. In sta tekla.
Ljudje te presenečajo, ti dajejo potrditev da se dobro z dobrim vrača. S takim stvarmi. Da pridejo zato, ker jih prosiš.
Vikendi so pasji, dobesedno. Včeraj tamali. Lepo se razvijajo in kljub zame res ogromni skupini se vidi napredek in napredujemo. Vesela sem za enega, ki je res delal cel teden in se pes odziva na ime.
Vesela sem za horjulso malo bando. Prepričana sem, da ko bodo te psičke dobile čisto svoje lastnike, bodo postale fantastične punce. Ker si želijo in ker si zaslužijo.
Današnji dan je bil začel s presenečenjem.
Tudi šola je bila luštna, skupina se res spreminja v tisto skupino kjer uživam in kjer od njih hočem vsakič več, ker zmorejo. Ker so psi fantastični, ker so oni dobri.
Popoldne smo zaključili z eno skupino igralnih uric. Ta skupina mi je bila pri srcu zato, ker je bila generacijsko mešana. Na začetku me je bilo malo strah, kako bo šlo. Izšlo se je res ok. Škoda za tole pavzo, ampak to je tudi edina pavza, ki jo imam.
In potem sem šla na sprehod s svojima. Še končal se je dan s presenečenjem. Ajšika je cel sprehod nosila palčke in se je igrala. Spet je imela tiste iskrice v očeh, spet je bila Ajška. Res da se tudi fizično spreminja, ampak ob takih trenutkih, kot je bil danes, ko je bila poskočna in vesela, se ji tudi obraz pomladi in spremeni.
Baje bo spet sonček - komaj čakam da gremo ven. Ne upam si jo odpeljal malo višje na sneg, ker bo prehudo za njene nogice. Da jo pa odpeljem na sneg in potem ne pustim da skače....to je pa tako, kot bi mi zdajle en ponuja sladoled na drugi strani šipe.
Tokrat je bila pomoč namenjena meni, vendar ne meni ampak psu. Potrebno jo je bilo zmatrati. Če se tega lotim jaz, bo se vse končalo za prvim ovinkom - ki je po 10-tih metrih :))) Priznam, enkrat bo bolje. Al se bo ovink premaknu al pa jaz.
In sta tekla. Srečala sem ju po prvih 500m. Oba vesela, psica se je dobesedno smejala. In sta tekla.
Ljudje te presenečajo, ti dajejo potrditev da se dobro z dobrim vrača. S takim stvarmi. Da pridejo zato, ker jih prosiš.
Vikendi so pasji, dobesedno. Včeraj tamali. Lepo se razvijajo in kljub zame res ogromni skupini se vidi napredek in napredujemo. Vesela sem za enega, ki je res delal cel teden in se pes odziva na ime.
Vesela sem za horjulso malo bando. Prepričana sem, da ko bodo te psičke dobile čisto svoje lastnike, bodo postale fantastične punce. Ker si želijo in ker si zaslužijo.
Današnji dan je bil začel s presenečenjem.
Tudi šola je bila luštna, skupina se res spreminja v tisto skupino kjer uživam in kjer od njih hočem vsakič več, ker zmorejo. Ker so psi fantastični, ker so oni dobri.
Popoldne smo zaključili z eno skupino igralnih uric. Ta skupina mi je bila pri srcu zato, ker je bila generacijsko mešana. Na začetku me je bilo malo strah, kako bo šlo. Izšlo se je res ok. Škoda za tole pavzo, ampak to je tudi edina pavza, ki jo imam.
In potem sem šla na sprehod s svojima. Še končal se je dan s presenečenjem. Ajšika je cel sprehod nosila palčke in se je igrala. Spet je imela tiste iskrice v očeh, spet je bila Ajška. Res da se tudi fizično spreminja, ampak ob takih trenutkih, kot je bil danes, ko je bila poskočna in vesela, se ji tudi obraz pomladi in spremeni.
Baje bo spet sonček - komaj čakam da gremo ven. Ne upam si jo odpeljal malo višje na sneg, ker bo prehudo za njene nogice. Da jo pa odpeljem na sneg in potem ne pustim da skače....to je pa tako, kot bi mi zdajle en ponuja sladoled na drugi strani šipe.
