Ajška počasi klone pod boleznijo. Pozna se ji in včasih si mislim, a je že čas. Najbolj očitno je to na sprehodu- ko se ustavi ali pa res hodi popolnoma samo zato, ker sem ji rekla da more. In ko se že odločam, da bi, mi ponavdi naredi kaj takega, da rečem ne. Ali mi prinese storžka, ali me začne vabit k igri, ali pa poskače okoli mene.
Ni lepo čakat dan, ko boš moral to narediti. Ni lepo se spraševati. Ampak dejstvo je, da se ta dan bliža.
Če potegnem splošno sliko, je psica čisto ok. Jedla bi skoz, še vedno bi skakala za žogico. Po drugi strani pa se na sprehodu in to čisto kratkem, kar ustavi. Če kaj delam na poligonu se uleže in drema. Veliko več spi kot včasih. Po drugi strani je pa spet takoj pokonc, ko je v igri hrana. A vseeno...imamo probleme in to velike. Probleme s kakanjem. Ne kaka tako kot bi bilo potrebno in predvsem je najhuje to, ker se spravi kakat, pa drekec ne pride ven. Prej je vedno kakala 3x na dan. Sedaj sem vesela, ko kaka enkrat. Struktura drekca se ni čisti nič spremenila. Vse skupaj zgleda tako, kot da ne more iztisnit do konca.
Včerajšnja noč je bila kar naporna, saj jo je stalno črvičlo in napenjajo. O prdcih raje ne bom, ker je šel muc kar ven. Na koncu nama je le uspelo ob štirih ponoči, po kar nekaj poskusih kakat. Ko se je, je zaspala in smo spali do devetih.
Danes je prvič dobila odvajalo v obliki tekočine. Pa da vidmo če bo kaj bolje.
Trenutno mi smrči zraven nog. Če bo samo smrčala celo noč, bom zelo vesela.
