Ajška je bila res slaba. No, ni bila slaba, to je najbolj zanimivo pri vsem skupaj.
Včeraj sem jo peljala do najine vetke, ki je le zmajala z glavo, jo pokroviteljsko pobožala in povečala dozo Medrola. Bezgavke so vse povečane. Ta na vratu je ogromna.
Ampak, Ajška je heroj. Hodi na sprehod, doma najde vse žogice, ko je čas za hrano je prva v vrsti.
Jaz sem včeraj imela napad panike, tisti čisto pravi, ko te tišči, ko te stiska, ko se sprašuejš ali te bo infarkt, ali bi že šel na urgenco, a te bo kar užgal in boš padel dol. Ni zanimiv filing, daleč od tega. Telo dela svoje, misli delajo svoje. Telo te najbolje ne uboga. A vseeno sem ga prisilia, da sem pripravila vse za Ajško, napisala kako in kdaj ji morajo dati zdravila. Neverjetno, kaj lahko naredi psiha.
S samodisciplino sem se umirila, telo nafilala z ogromno dozo vitaminov in šla spat, da sem se res umirila.
Kakorkoli se pripravljaš na konec, nisi nikoli pripravljen. Zadelo me je to, da sem se zavedala, da jo verjetno zadnič peljem domov iz klinike. Zadnjič! Groza kako grozna beseda je to.
Vse mi je še vedno jasno, vse. Ampak vseeno je tako prokleto težko in tako hudičevo boli!
Včeraj sem jo peljala do najine vetke, ki je le zmajala z glavo, jo pokroviteljsko pobožala in povečala dozo Medrola. Bezgavke so vse povečane. Ta na vratu je ogromna.
Ampak, Ajška je heroj. Hodi na sprehod, doma najde vse žogice, ko je čas za hrano je prva v vrsti.
Jaz sem včeraj imela napad panike, tisti čisto pravi, ko te tišči, ko te stiska, ko se sprašuejš ali te bo infarkt, ali bi že šel na urgenco, a te bo kar užgal in boš padel dol. Ni zanimiv filing, daleč od tega. Telo dela svoje, misli delajo svoje. Telo te najbolje ne uboga. A vseeno sem ga prisilia, da sem pripravila vse za Ajško, napisala kako in kdaj ji morajo dati zdravila. Neverjetno, kaj lahko naredi psiha.
S samodisciplino sem se umirila, telo nafilala z ogromno dozo vitaminov in šla spat, da sem se res umirila.
Kakorkoli se pripravljaš na konec, nisi nikoli pripravljen. Zadelo me je to, da sem se zavedala, da jo verjetno zadnič peljem domov iz klinike. Zadnjič! Groza kako grozna beseda je to.
Vse mi je še vedno jasno, vse. Ampak vseeno je tako prokleto težko in tako hudičevo boli!
