Po treh tednih megle je sonce nekaj, kar jemlješ kot nekaj posebnega. Kot, da se vrneš v otroštvo, ko res z tistim iskremin navdušenjem gledaš in imaš iskrice v očeh.
Današnji sprehod je bil ob skoraj že sončnem zahodu. Ne morem Ajške vozit tolikokrat ven, saj je bile že eno uro zunaj opoldne.
Sava in sonce, jesen in moji dve. Bajkino veselje na poti do vode je bilo neizmerno. Prav vseeno ji je če je zima, če bi ji pustila, bi šla not.
Na drugi strani save je nastalo prav lepo območje. Kot kaže bodo konji vzdolž reke. Moram enkrat na drugo stran, da pogledam kaj vse so naredili. Zgleda prav lepo.
Pomoje, da me imata obe že poln kufer, ker jima vedno, ko je sonce težim s fokičem.
Ajški je padla odpornost in pridelala je hot spot. Upam, da bom to hitro sanirala in da je to edina stvar, ki jo bo doletela.
Nje sicer to prav nič ne ovira in tako mi je všeč to pri njej. Ne glede na to kaj ji je, ona uživa svoje življenje in živi vsak dan posebi.
Sem pa opazila eno spremebo v karedlu. Bajka je postala malo pasja. Do psov, ki jih ne pozna se obaša zelo zaščitniško in že v naprej bi se nekaj postavljala in dajala znake, da naj se ne približuje.
Po tem vem, da Ajška ni ok, ker jo je začela Bajka branit.
