petek, 16. december 2011

Praznični čas

Uf, ja, morala bi biti evforična in morala bi samo gledat, kje ga bom žurala. Morala bi se vsak dan spopadat z mačkom in upat, da ga bo naslednji dan manj. Morala bi biti vsak dan najmanj na treh različnih koncih, najmanj z tremi različnimi družbami.
Zakaj že? Zato ker se je december prevesil v drugo polovico? Ker bo čez nekaj dni novo leto, ker bo .....
Mah, lahko sem čudna, lahko asicoalna, ampak  - me ne gane. Ne kuhanček, ne gužva, ne bučna glasba, ne imeti se kao fajn. Poslušam in berem kako ga žurajo, kako so naslednji dan vsi bogi, ampak zvečer spet gredo ven. Po drugi strani pa jim vso to žuranje ne daje drugega kot še večjo notranjo žalost in razočaranje. Saj ne takrat, ko ga žurajo, ampak potem ko se zavedo, da ni nič bolje in da je njihovo življenje še vedno takšno kot je. Da se ni nič spremenilo, ampak vse skupaj še bolj poglobilo.
Tokratni praznični čas je čas slovesa od Ajše, ampak nisem zaradi tega prav nič zamorjena. Pač ji dam vse kar ji lahko dam. Danes je prvič padla na sprehod, kar sodneslo jo je. Takoj se je pobrala in šla naprej. Tako se v življenju tud drugače dela. Padeš, se pobereš in greš naprej.
Je bil pa dopoldne toliko lepši, ker se je res lepo pokakala. Vsi, ki smo kdaj komaj do wc-ja prinesli svoj kakec vemo, kaj pomeni dobro sranje :)
Tole vreme mi prav nič ne pomaga. Naj že neha padat in naj bo sonček. Ko je sonce, je vse drugače.