Letošnje leto lahko označim za čudovito. Tako poslovno kot osebno sem naredila toliko, da si lahko čestitam. Poslovno sem bila več kot uspešna in nočem biti bahaška, a rezultati kažejo na to.
Najbolj od vsega sem vesela, da je program prevzgoje končno začel delovati. Še bolj sem vesela, ker smo 100% uspešni. Nisem toliko vesela zaradi uspešnosti, ampak zato, ker sem lahko pozitivno vplivala na ljudi in jim izboljšala življenje. Najbolj sem vesela za enega, ki je pripeljal 9 let staro psičko. Cela družina je dihala za njo. Še bolj sem vesela, ker je njegova partnerka preko mene izgubila strah pred psi in je začela uživat ob njih. Konec leta sta se zaročila, želim jima vso srečo!
Vesela sem za starejšega gospoda, ki se je v zavetišču zaljubil v prevelikega psa. Vprašanje je na mestu. Kako so bili tako neodgovorni, da so mu takega psa sploh dali. Zgodba, ki se ne bi smela zgoditi. Ampak se je. Rešili smo jo in gospod je zopet svoboden in si upa v svet.
Zaradi, hmm niti ne vem česa. Želje po tem, da sem čimprej rešijo ogromnega psa, za katerega se ve, da potrebuje ornk lastnika. Zaradi statistike, zaradi ne vem česa..... so dali iz zavetišča psa, človeku, ki je star in še zdravje ni ravno na njegovi strani. Zaradi te odločitve, je dobil gospod namesto užitka le skrbi in na koncu še stroške. Ampak nam je uspelo in največje veseje in potrditev tega, da sem delala prav je, da hodi gospod sedaj s psom skupaj na kavo.
Ostali tečaji...bilo jih je veliko, več kot sem si lahko mislila, da jih bo. Premišljujem o ljudeh, ki niso nadaljevali. Kljub temu, da so v manjšini mi ne dajo miru. Nekaj jih je zaradi denarja, nekaj jih je zato, ker so zadovoljni s tem kar imajo. Nekaj jih je zato, ker ne morejo prenesti mene - moje neposrednosti in direktnosti. Nektari ne sprejemajo mojih metod.
Sem probala, pa se ne morem oz. nočem spremenit.
Največji razlog zakaj se nočem spremenit, so rezultati ankete, ki sem jo naredila v okviru moje diplome. Ljudem je ravno to všeč.
Vesela sem za tečajnike, ki vstrajajo in res hodijo zaradi družbe. Vesela sem za vse, ki sem se jih dotaknila. Veselja za tiste, ki kar še hodijo in hodijo. Te že skoraj niso več moji tečajniki.
Žalostna za vsakega, ki se ne sprosti in ne spejema tega, kar mu je dano.
Leto 2011 osebno. Največji je korak naprej oz, dozorelo je, da moram naprej. Naprej po svoji poti, kjer ni več prostora za neko kvazi varnost državne službe, ampak za samostojnost.
Ljudje, ki me poznajo dlje časa in ki vedo kdo sem, pravijo, da končno. Moralo je dozoreti.
Konec leta ni tako lepo, ker se poslavljam od punce, ki mi je bila podarjena v živjenje zato, da sem postala to kar sem. Težko se je sprijaznit, da boš ob del sebe, ob nekoga, na katerega se lahko zaneseš in za katerega veš, da živi res z vsem srcem zate.
Drugo leto me čaka nov začetek. Komaj čakam, da se začne. Prav nič me ni strah in čisto nič ne dvomim v to, da ne bi bilo tako, kot sem si zamislila.
Vesela sem zase, da poslovno točno vem kaj hočem in točno vem, da se bo zgodilo tako, kot se mora. Sledim intuiciji in predvsem temu, da ti je vse v življenju namenjeno. No pa saj je pri osebnem življenju tudi tako. Tu sem sicer malo manj odločna, ampak izkušnja letošnjega leta, me dela odločnejšo.
Slabo in dobro. Sprejem oboje. Dobro z veselje, slabo z grenkobo. A vseeno sprejem.
Seveda si želim čim manj slabega. Po drugi strani pa si želim, da bi se dobre stvari dogajale postopoma, da bi lahko uživala v njih.
Trudila se bom delati dobro, vem, da vedno ne bo tako. A trudila se bom.
Najbolj od vsega sem vesela, da je program prevzgoje končno začel delovati. Še bolj sem vesela, ker smo 100% uspešni. Nisem toliko vesela zaradi uspešnosti, ampak zato, ker sem lahko pozitivno vplivala na ljudi in jim izboljšala življenje. Najbolj sem vesela za enega, ki je pripeljal 9 let staro psičko. Cela družina je dihala za njo. Še bolj sem vesela, ker je njegova partnerka preko mene izgubila strah pred psi in je začela uživat ob njih. Konec leta sta se zaročila, želim jima vso srečo!
Vesela sem za starejšega gospoda, ki se je v zavetišču zaljubil v prevelikega psa. Vprašanje je na mestu. Kako so bili tako neodgovorni, da so mu takega psa sploh dali. Zgodba, ki se ne bi smela zgoditi. Ampak se je. Rešili smo jo in gospod je zopet svoboden in si upa v svet.
Zaradi, hmm niti ne vem česa. Želje po tem, da sem čimprej rešijo ogromnega psa, za katerega se ve, da potrebuje ornk lastnika. Zaradi statistike, zaradi ne vem česa..... so dali iz zavetišča psa, človeku, ki je star in še zdravje ni ravno na njegovi strani. Zaradi te odločitve, je dobil gospod namesto užitka le skrbi in na koncu še stroške. Ampak nam je uspelo in največje veseje in potrditev tega, da sem delala prav je, da hodi gospod sedaj s psom skupaj na kavo.
Ostali tečaji...bilo jih je veliko, več kot sem si lahko mislila, da jih bo. Premišljujem o ljudeh, ki niso nadaljevali. Kljub temu, da so v manjšini mi ne dajo miru. Nekaj jih je zaradi denarja, nekaj jih je zato, ker so zadovoljni s tem kar imajo. Nekaj jih je zato, ker ne morejo prenesti mene - moje neposrednosti in direktnosti. Nektari ne sprejemajo mojih metod.
Sem probala, pa se ne morem oz. nočem spremenit.
Največji razlog zakaj se nočem spremenit, so rezultati ankete, ki sem jo naredila v okviru moje diplome. Ljudem je ravno to všeč.
Vesela sem za tečajnike, ki vstrajajo in res hodijo zaradi družbe. Vesela sem za vse, ki sem se jih dotaknila. Veselja za tiste, ki kar še hodijo in hodijo. Te že skoraj niso več moji tečajniki.
Žalostna za vsakega, ki se ne sprosti in ne spejema tega, kar mu je dano.
Leto 2011 osebno. Največji je korak naprej oz, dozorelo je, da moram naprej. Naprej po svoji poti, kjer ni več prostora za neko kvazi varnost državne službe, ampak za samostojnost.
Ljudje, ki me poznajo dlje časa in ki vedo kdo sem, pravijo, da končno. Moralo je dozoreti.
Konec leta ni tako lepo, ker se poslavljam od punce, ki mi je bila podarjena v živjenje zato, da sem postala to kar sem. Težko se je sprijaznit, da boš ob del sebe, ob nekoga, na katerega se lahko zaneseš in za katerega veš, da živi res z vsem srcem zate.
Drugo leto me čaka nov začetek. Komaj čakam, da se začne. Prav nič me ni strah in čisto nič ne dvomim v to, da ne bi bilo tako, kot sem si zamislila.
Vesela sem zase, da poslovno točno vem kaj hočem in točno vem, da se bo zgodilo tako, kot se mora. Sledim intuiciji in predvsem temu, da ti je vse v življenju namenjeno. No pa saj je pri osebnem življenju tudi tako. Tu sem sicer malo manj odločna, ampak izkušnja letošnjega leta, me dela odločnejšo.
Slabo in dobro. Sprejem oboje. Dobro z veselje, slabo z grenkobo. A vseeno sprejem.
Seveda si želim čim manj slabega. Po drugi strani pa si želim, da bi se dobre stvari dogajale postopoma, da bi lahko uživala v njih.
Trudila se bom delati dobro, vem, da vedno ne bo tako. A trudila se bom.
