Grd dan z lepim koncem

Včeraj sem se odločila, da če mi danes pokaže, da hoče it, jo bom pustila da gre.
Zjutraj je šla prav lepo po stopnicah in tudi lulala in kakala je lepo. Za zajtrk sem ji dala čokolešnik, da dobi topel in lahek obrok. Vse je pojedla in hotela je nazaj gor. Če ona hoče, jaz naredim :) Peljala sem jo gor, zamenjala vodo in šla še po Bajko. Ajša v bratovi sobi, Bajka pri meni. Zmotilo me je, ker sem slišala da nekaj liže. Vstala sem in šla do nje. Pregledal sem tačke, pregledala tla, pa ni bilo nikjer nič mokrega. Šla sem nazaj spat, pa me jo zopet zmotil isti zvok. Tudi tokrat nisem ničesar našla. Pomisila sem že, da ji je mogoče ušlo, pa ni bilo nič mokro po tleh.
Ob devetih smo šle normlano lulat in kakat. Glede na včerajšnji dan, ko res ni šla več kot 10 m, je danes kar hodila. Ko smo prišle nazaj je popila vodo in legla na stopnice. Ker sem se šla preoblečt za v šolo, sem jo pustila tam. Včeraj je bila cel dan na stopnicah in kot kaže ji paše tam.
Predno sem šla v šolo sem jo pobožala. No hotela sem ji dati lubčka, zato sem jo prijela pod vratom. Vse je bilo mokro. Pogledam roko, nič posebnega, povoham vodo, nič posebnega. Pomislila sem, da se je mogoče polila, ko je pila vodo, čeprav mi je bilo čudno, saj sem jo gledal. Obrisala sem jo z brisačo in šla v šolo. Že po poti mi je bilo čudno, ker je roka, ko se je posušila postala lepljiva. Še bolj pozorna sem postala, ko so jo vsi mladički prav posebno vohali. Čedalje bolj se mi je zdelo, da nekaj ni ok. Po šoli smo šli še na kavo, mene je pa čedalje bolj vleklo domov in v enem momentu sem dobsedno morala it. Nisem se mogla več zadržat.
Ko sem prišla domov, je bil oče pred vrati, saj je hotel peljati Bajko ven. Tam je bila tud Ajša. "Kar z nama hoče it", so bile njegove besede. Mene je pa kar katapultiralo iz avta, saj sem videla kako ji teče gnoj v potočku. Očetu sem naročila, da mi da brisačo, prijela Ajšo in začela iskati izvor. Kar teklo je. Nisem je mogla obrisat, ker je kar teklo.
Možgani so začeli delat 100 na uro, poklicala sem, ja lahko rečem, da mojega angela ali pa vodnika v tem obodbju. Šibala gor preoblečt hlače in v lekarno. Se mi zdi, da sem pokupila pol lekarne. Ko me je gospa vprašala če je to za psičko, sem samo pokimala, kajti mudilo se mi je domov.
Kot da bi Ajška vedela, da je to za njo je šla za mano gor. Škarje, razkužilo, umit roke in na delo. Hvala bogu oz. meni, da sem Ajško tako vzgojila, da mi res pusti delat vse. Najprej sem ji postrigla dlako, potem začela spirat gnoj, da sem videla ali je samo en izvor ali jih je več. Ker je bilo tega toliko, sem jo čistila kar z mokro brisačo, saj je gnoj kar bruhal ven.
Končno sem jo ščistila, da je nekako zgledalo in da se je videla res samo ena luknja. Naredila sem ji obkladek in jo povila okoli vratu. Odšla je k bratu in je zaspala. Na 10 minut sem ji previjala in čistila gnoj, ki je kar tekel.

Projekt je bil kako zafiksirat obkladek, ampak sem tudi to rešila. Res je pridna, da mi vse pusti.

 Čez kakšno uro je bula že občutno splahnela in tudi Ajška je bila bolje.

Spet sem ji dala malo za jest, ker se mi zdi bolje, da ima več malih obrokov. Izpopolnila sem tudi ovoj okoli vrata. Bila je zavita v rjuho.

 Ker je bila čedalje bolje se je začela premikat in tudi to ni bilo več ok.
Pa je bilo treba izpopolnit patent. Stara pižama, ravno prav mehka ovita čez rjuho in zavezana na vrhu.

To pa sedaj je tako, kot mora bit. S tem se lahko je, lahko se gre na sprehod. Pa še drži obkladek :)
In najpomembnejše: Lahko se je :))

No, pa se je srečno končalo. Sedaj, malo pred polnočjo sem ji ravno previla, ker se je zbudila. Rane je velika, ampak bule ni več.
Pa zdravega 2012!

Ponoven alarm

Danes ponoči smo spet malo spali, saj je Ajšika jamrala in iskala lego, ki bi ji bila všeč. Čez noč se je bezgavka spet povečala. Zjturaj je jedla, a čisto malo. Takoj za tem je zbruhala skoraj vse. Opoldne sem ji dala čokolešnik, jed ki jo ima rada. Pojedla ga je. Sedaj za večerjo je dobila puranji faširan mesek, polnozrnat rižek in zelenavno juhico. Pojedla je vse.
A danes je res najslabša do sedaj. Leži na stopnicah, ne želi nikamor. Gre sicer na sprehod - no, gre toliko da se polula in pokaka, potem se obrne in gre nazaj. Hoče pa it z avtom. Zjturaj je šla peš, pa me je brat klical naj ju pridem iskat, ker je pri poligonu omagala. Ok, 400 m pa je do tja.
Danes sem vprašala prijatelja veta kdaj je dežuren in sem napisala, da se bliža slovo. Več kot očitno je, da se bom morala poslovit. Mogoče že jutri, mogoče že danes ponoči, posloviti se bom morala veliko prej, ko sem mislila da se bom.
Danes sem dobila verjetno znak od zgoraj. Klicala sta me bivša tečajnika, ki hodita k nam na sprehod, da je en par našel čisto malo kužiko in kaj naj naredita. Ker nisem ravno pri sebi, sem jima le odgovorila, da naj jo peljeta na Gmajnice. Čez 5 minut sem ju klicala nazaj, saj imata dva ogromna psa in bosta to naredila malo težje. Hitro sem se oblekla, vzela kovter in šla. Psička je bila čisto premražena in mokra, tresla se je kot šiba na vodi. Že po poti sem dala gretje na ful, tako da sem avto že segrela. Pupika mala, podobna je rotiju v glavo, tudi ožige ima take. Sedaj je upam da na varnem v zavetišču in upam, da ne zboli.
Ja, dobila sem dovoljenje od zgoraj. Enega sem rešila, sedaj se lahko poslovim. Ravnovesje je ustvarjeno.
Ja, iščem razlog, opiram se na najbolj trhle vejice. A vse vem. Čas je.

Pregled leta 2011

Letošnje leto lahko označim za čudovito. Tako poslovno kot osebno sem naredila toliko, da si lahko čestitam. Poslovno sem bila več kot uspešna in nočem biti bahaška, a rezultati kažejo na to.
Najbolj od vsega sem vesela, da je program prevzgoje končno začel delovati. Še bolj sem vesela, ker smo 100% uspešni. Nisem toliko vesela zaradi uspešnosti, ampak zato, ker sem lahko pozitivno vplivala na ljudi in jim izboljšala življenje. Najbolj sem vesela za enega, ki je pripeljal 9 let staro psičko. Cela družina je dihala za njo. Še bolj sem vesela, ker je njegova partnerka preko mene izgubila strah pred psi in je začela uživat ob njih. Konec leta sta se zaročila, želim jima vso srečo!
Vesela sem za starejšega gospoda, ki se je v zavetišču zaljubil v prevelikega psa. Vprašanje je na mestu. Kako so bili tako neodgovorni, da so mu takega psa sploh dali. Zgodba, ki se ne bi smela zgoditi. Ampak se je. Rešili smo jo in gospod je zopet svoboden in si upa v svet.
Zaradi, hmm niti ne vem česa. Želje po tem, da sem čimprej rešijo ogromnega psa, za katerega se ve, da potrebuje ornk lastnika. Zaradi statistike, zaradi ne vem česa..... so dali iz zavetišča psa, človeku, ki je star in še zdravje ni ravno na njegovi strani. Zaradi te odločitve, je dobil gospod namesto užitka le skrbi in na koncu še stroške. Ampak nam je uspelo in največje veseje in potrditev tega, da sem delala prav je, da hodi gospod sedaj s psom skupaj na kavo.
Ostali tečaji...bilo jih je veliko, več kot sem si lahko mislila, da jih bo. Premišljujem o ljudeh, ki niso nadaljevali. Kljub temu, da so v manjšini mi ne dajo miru. Nekaj jih je zaradi denarja, nekaj jih je zato, ker so zadovoljni s tem kar imajo. Nekaj jih je zato, ker ne morejo prenesti mene - moje neposrednosti in direktnosti. Nektari ne sprejemajo mojih metod.
Sem probala, pa se ne morem oz. nočem spremenit.
Največji razlog zakaj se nočem spremenit, so rezultati ankete, ki sem jo naredila v okviru moje diplome. Ljudem je ravno to všeč.
Vesela sem za tečajnike, ki vstrajajo in res hodijo zaradi družbe. Vesela sem za vse, ki sem se jih dotaknila. Veselja za tiste, ki kar še hodijo in hodijo. Te že skoraj niso več moji tečajniki.
Žalostna za vsakega, ki se ne sprosti in ne spejema tega, kar mu je dano.
Leto 2011 osebno. Največji je korak naprej oz, dozorelo je, da moram naprej. Naprej po svoji poti, kjer ni več prostora za neko kvazi varnost državne službe, ampak za samostojnost.
Ljudje, ki me poznajo dlje časa in ki vedo kdo sem, pravijo, da končno. Moralo je dozoreti.
Konec leta ni tako lepo, ker se poslavljam od punce, ki mi je bila podarjena v živjenje zato, da sem postala to kar sem. Težko se je sprijaznit, da boš ob del sebe, ob nekoga, na katerega se lahko zaneseš in za katerega veš, da živi res z vsem srcem zate.
Drugo leto me čaka nov začetek. Komaj čakam, da se začne. Prav nič me ni strah in čisto nič ne dvomim v to, da ne bi bilo tako, kot sem si zamislila.
Vesela sem zase, da poslovno točno vem kaj hočem in točno vem, da se bo zgodilo tako, kot se mora. Sledim intuiciji in predvsem temu, da ti je vse v življenju namenjeno. No pa saj je pri osebnem življenju tudi tako. Tu sem sicer malo manj odločna, ampak izkušnja letošnjega leta, me dela odločnejšo.
Slabo in dobro. Sprejem oboje. Dobro z veselje, slabo z grenkobo. A vseeno sprejem.
Seveda si želim čim manj slabega. Po drugi strani pa si želim, da bi se dobre stvari dogajale postopoma, da bi lahko uživala v njih.
Trudila se bom delati dobro, vem, da vedno ne bo tako. A trudila se bom.

Konec preplaha

Ajška je bila res slaba. No, ni bila slaba, to je najbolj zanimivo pri vsem skupaj.
Včeraj sem jo peljala do najine vetke, ki je le zmajala z glavo, jo pokroviteljsko pobožala in povečala dozo Medrola. Bezgavke so vse povečane. Ta na vratu je ogromna.
Ampak, Ajška je heroj. Hodi na sprehod, doma najde vse žogice, ko je čas za hrano je prva v vrsti.

Jaz sem včeraj imela napad panike, tisti čisto pravi, ko te tišči, ko te stiska, ko se sprašuejš ali te bo infarkt, ali bi že šel na urgenco, a te bo kar užgal in boš padel dol. Ni zanimiv filing, daleč od tega. Telo dela svoje, misli delajo svoje. Telo te najbolje ne uboga. A vseeno sem ga prisilia, da sem pripravila vse za Ajško,  napisala kako in kdaj ji morajo dati zdravila. Neverjetno, kaj lahko naredi psiha.
S samodisciplino sem se umirila, telo nafilala z ogromno dozo vitaminov in šla spat, da sem se res umirila.

Kakorkoli se pripravljaš na konec, nisi nikoli pripravljen. Zadelo me je to, da sem se zavedala, da jo verjetno zadnič peljem domov iz klinike. Zadnjič! Groza kako grozna beseda je to.
Vse mi je še vedno jasno, vse. Ampak vseeno je tako prokleto težko in tako hudičevo boli!

Dedek mraz

Dedek mraz mi je prinesu bicik :)
http://www.maxisport.si/scott/2011/contessa_40.jpg

Ma je tako lep, da res ne vem če bi se vozila z njim. Ga lahko umažem :))))

Družinski sprehod

Božični sprehod s svojima hčerkama. Brhta in Bajka sta še vedno dve zmešani psički, ki se ne obnašata letom primerno. No, naj le dolgo traja tako. Ni lepo gledati, ko se pes poslavlja.
Brihtica :)

Bajkica

Ajšica

Vse tri in Luka

Jaz mam dost tega slikanja

A spet se moramo slikat..

Pozerke moje

Na žalost bosta kmalu ostale brez mame. Ajška zjutraj ni hotela jest, kar nikoli ni dober znak pri njej. Na sprehod je sicer šla in je tudi nosila storžka. Celo kar dobre volje je bila in je naredila 25 minutni sprehod.
Ko smo prišle domov sem ji dala govejo juhico in meso iz nje, ter malo riža. To je lepo pojedla.
Ko je brat mislil it ven samo z Bajko, je bila Ajka takoj pri vratih in je šla zraven. Sicer na kratkega, a je šla.
Za večerjo je dobila rižek z zelenjavo in meso iz juhe - vse je pojedla. Dober znak. Potem pa hladen tuš. Ko sem jo pobožala, da gremo še zvečer ven, sem začutila na vratu bulo velikosti teniške žoge. Kar tema mi je padla na oči. Na sprehodu je le lulala, nisem je silila naprej, da se še pokaka. Itak nikoli ne kaka zvečer, če dobi "človeško hrano"
Doma sem ji dala celo tableto Medrola, čeprav smo že en teden, na pol medrola na dan. Vem, da ne morem nič, upam le, da se bo bezgavka čez noč zmanjšala in ne bo rastla naprej.
Tolaži me to, da je še vseeno vrgla Bajko iz postelje in pojedla mucu kar mu je ostalo.
Vseeno pa, realnost je taka kot je. Počakala je brata, sedaj pa kot kaže bo kmalu čas za slovo in ostali bosta sami.

Zamolčana zgodba letošnjega leta

Letošnje leto je bilo zame prelomno, saj sem dala odpoved redni službi in se odločila biti sam svoj šef. Okoli te moje odpovedi je skoraj pol leta dolga zamolčana zgodba, ker je bilo etično in pametno, da takrat, ko se je odvijala nisem pisala o tem. Sedaj, ko je to že za mano in strasti umirjene je prav, da tisti, ki ste spremljali to in predvsem tisti, ki ste še vedno v tem, zveste resnico. Resnica trenutno je malo drugačna in vem, da je predmet, lahko bi celo rekla zastrahovanja. Ampak ....vsak naj sodi sam. Tu je moja stran zgodbe, tisti, ki ste bili direkt vpleteni lahko sestavite manjkajoči del in sestavite svojo zgodbo.
Ne železnici, kateri sem bila zvesta 12 let so se začele čudne stvari. To je tako, če se šefi postavljajo glede na veze in poznanstva. Tudi moj je bil en tak. Teoretično gledano bi sicer lahko bil šef, realno pa. Saj so ga vsi poznali ni outcajder, vsi so vedeli kak je. Fant ni napačen, samo ni pa šef. Šef mora imeti karakteristike vodja, mora znati krmarit med ljudmi, mora obvladat svoj posel, mora imeti vizijo. No, vsaj moralo bi biti tako. A na železnici ni čisto tako in zato je lahko postal šef.
In ta moj šef  točno ve, da ima kader, ki ni ravno vreden tega imena. Sistem je tak, a dovoljuje nedelo, da nagrajuje sindikalno pripadnost, ne pa pripravljenost za delo. Ne nagrajuje znanja, ne razvija sistema. Tog sistem, ki obstaja zato, ker železnice morajo bit, pač dovoljujejo še staro komunistično zaposlitev, ki dovoljuje, da se ne dela nič. Da nikogar ne boli glava, če je človek v službi, to je pa tudi vse. Ki dovoljuje da ni stranka kralj, ampak da so kralji oni. To, da nima kadra, ki bi znal delati s strankami, ki bi se znal vsaj normalno pogovarjat, to ni problem zaposlenih, to je problem šefa. Če je pa toliko -----(naj vsak sam doda), da ima na strateškem mestu osebo, ki je totalen nevrotik in se je sposoben dret na stranke, ki nam nosijo denar....potem lahko sedaj spremenite tisto, kar ste sami dopisali da je ;). Če sem poštena je dretje vsak dan, a to še ni taka težava. Imamo še problem jezika, pa ne da sem nacionalist, ampak nekako bi morala biti slovenščina jezik, ki se ga govori. O tujih jeziki, severno od nas, ....ta je pa itak najboljša. Delavci, ki delajo s strankami, ki so tudi tujci ne znajo tujega jezika. Govorim o tujem jeziku, ki ne segajo južno od nas.
Pa to niti ni vse. V dobi informacijskih tehnologij, zaposleni ne znajo uporabljati računalnika. Znajo le vnašat podatke v naučen program in to je vse. Raje pišejo na roke - to, da je leta 2011 še vedno osnova za delo svinčnik in zvezek...to vse pove, zakaj so železnice tam kjer so in zakaj se šefi postavljajo glede na znanstvo in ne glede na strokovnost.
In tako se je že lani začelo, da je treba izkoristi človeka, ki je računalniško pismen, ki zna komunicirat s strankami in ki zna in zmore narediti več kot le eno stvar. Vse lepo in prav, če bi bil šef, šef in bi se o tem pogovoril. Pogovor z zaposlenimi je nekaj, kar ne obstaja in ni nikoli obstajalo. Konec koncev bi se dalo veliko stvari rešit, če bi se pogovoril. Ampak ne, šef se je začel obnašat, kot najstnik s trdim onetom, ki bo skakal okol kot petelinček, da ga bo le kdo opazil in priznal, da je frajer. Če napišem kaj si mislim o njem si lahko zaslužim kazensko ovadbo ali pa vsaj sovražni govor, zato bom raje tiho.
To, da je ne samo njemu, ampak še vsem okoli njega, ki naj bi mu svetovali začel delat samo moški ego, je bilo le vrh vsega. To, da so se petelinili in niso pustili mojemu odvetniku prisostvovati na sestanku, ko smo bili že v sporu in sem pooblastila odvetnika, da me zastopa, je le dokazalo, da bijem bitko z mlini na veter. Učiti šefa pravnih stvari res ni bil moj namen.
Že decembra 2010 mi je bilo jasno, da bom v tem letu zaključila kariero na železnicah. Ko so tudi sindikati pozabili na svojo funkcijo sem se odločila da si bom vzela čas in jim malo zagrenila življenje.
Dejstvo je, a so kršili vsaj nekaj členov zakona. Zato, sem najela odvetnika in so dobili pismo. V njem je pisalo, da gremo lahko tudi po drugi poti.
In šef se je celo začel pogovarjat z mano. No...vsaj nekaj je naredil...če je prej kot polnojajčni najstnik hodil naokoli, je tokrat kot polit cucek, užaljeno reagiral na resnico. Če mu je bilo všeč ali ne, je to kar je počel z menoj mobbing.
Obema sem povedala, da imam kazensko ovadbo vedno pri sebi in da gre lahko takoj naprej. Šef je namreč v to igro, sicer nevede potunkal še enega, ki je pa drugi (vstavi sam) v tej sekciji.
Dejstvo je, da če bi želela, bi lahko obema grdo zagrenila življenje, a oba sta starejša mlada očka in kdo sem jaz, da bi ju vlačila po sodiščih in jima jemala denar. Jaz ga imam dovolj, dejstvo je da več kot oba - to vem ker sem jima delala plače in vem koliko sta zapufana.
Ampak igrico sem se pa lahko šla naprej. In sem se jo z veseljem šla. Dokler je šlo. Vsakič sproti sem se smejala kakšne neumnosti počnejo. Nazadnje, ko sem morala filmsko zapustit službo v petih minutah. Bučman ni niti toliko premislil, da ne morem bit kar doma. Na koncu se je le izkazal, da ni čisto v dušo pokvarjen človek, ampak je le naivnež in nastopač. Namreč isti dan, ko sem morala po njegovih navodilih teatralno zapustiti službene prostore, me je če 15 minut klical in mi rekel, da naj pridem v bližnji bife na kavo. Ker me je res zanimalo kaj mi ima za povedat, in predvsem zato, ker sem mu hotela povedat, da ne bom vlagala kazenskih ovadb, sem šla na kavo. Fant je le postal spet noramalen človek in me je celo na pol prijateljsko in pol očetovsko prepričeval, da naj za vraga ne naredim tega in naj pridem nazaj v službo.
Verjamem, da je ljudem težko razumeti, da državna služba res zagotavlja neko navidezno socialno varnost, sploh če so reveži res odvisni samo od tega in za nameček še ničesar ne znajo. Jaz sem pa le takorekoč 12 let vzporedno delala 2 službi in sem se odločila za drugo, kjer lahko veliko bolj uspem.
Po kar nekaj pregovarjanjih je sprejel mojo odpoved in sva je razšla na lep način. Povedala sem mu, da ne bo dobil ovadbe in povedal mi je, da je užaljen, ker sem ga obtožila mobinga. Če si šef, moraš sprejet tudi to, sploh če si tako šef kot je on.
Ljudje so me spraševali zakaj nisem šla v tožbo, zakaj nisem dala ovadbe.
Predvsem zato, ker sta ob že pošteno v letih in sta postala pred kratim starša. V prvi vrsti pa zato, ker bi bil znesek odškodnine, ki bi jo dobila premajhen za energijo, ki bi jo vložila v to.
Če želiš iti naprej, potem moraš z zgodovino zaključit. Če bi šla v tožbo, bi zaključevala vsaj še naslednjih 5 let.
Tako pa sem zaključila 19.7.2011, ko se je moja doba na železnicah končala.
Moja prednost pred drugimi je bila ta, da imam alternativo in da bom s tem veliko bolje živela kot z železnicami. Pa vseeno naj bo to sporočilo vsem. Ne pustite se teptat nesposobnim šefom. Imate pravice imate možnost. Če bi bila nesramna in maščevalna, bi jima zelo zamorila življenje in verjetno, da ne bi sedaj uživala s svojim otročkoma v božiču.
To je pa več vredno kot vsak denar. Da tudi v tako grdi zgodbi ne pozabiš sebe in svojih načel.
Vse se vrača, vse se plača. Če gledam njuno življenje...saj plačujeta oba.

Lepe praznike vsem!

Dan z najdaljšo nočjo

Danes je ta dan, ko bo po njem res vse drugače. Ok vse ravno ne, veliko pa. Najbolj drugače bo to, da bo od danes naprej dan daljši. Komaj čakam, da ne bo več tema ob pol petih.
Prvi dan zime je bil zimski zaradi mraza. Sonce sem videla ravno toliko, da vem da je okrogel. No vsaj nekaj okroglega je hotelo priti čez meglo, pa ni šlo.

 Popoldanski sprehod bi bil lahko čisto pravljični. Srečale smo princa na konju. No, res je bilo tako :)

Ful lep konjiček ;)
No, tako kot sta prišla, sta tudi šla..toliko o princih na konjih:)

 Ajša se je v teh letih že naučila, da je stalnica le to kar si sama naredi - palčka in je žur

In to znanje je prenesla tudi na hči

hahaha meni mati čedalj bolj govori, da sedaj je pa že čas, da kakšnega najdem. Saj bi, samo kaj če me v gozdu ne najdejo. Ko me najdejo, gredo pa naprej :))
Čisto prava zima je bila že danes. Samo še par centimetrov snega bi. Ne preveč, ker to ne bo dobro za Ajšo. Pet, ga bo čisto dovolj. Toliko da je vse belo.

Bajka ima spet zapolnjeno življenje, saj se prišel brat domov. Kar pa tudi pomeni, da v bistvu nimam psa. Pogleda me le takrat, ko je čas za jest in čas za sprehod. Vmes....no, pa ko je čas za okrepčilni spanec, ker po novem spi pri njem.

Šnoflja mala, še zamert ji ne morem

Tudi Ajška je pokošena padla dol

Doniraj prevoz v pasjo šolo

Toliko prahu so dvignili psi odvzeti v Litiji. Sedaj, ko se pa dela z njimi in ko bi se ljudje izkazali - tako kot so bili glasni, da se da rešit vse kužke, sedaj so pa tiho in lezejo vase.
Saj nič takšnega ne prosimo. Če so tako glasni in pišejo vsepoprek, potem res ne vidim razloga, zakaj nihče ne donira prevoza za v šolo. Ne vseh 1600 km. Ne, eno vožnjo. Naj namesto voščilnic in pijač, vsem pove, da je plačal/a prevoz v šolo.


Novo leto naj ima tople, modre oči.
V njih naj bodo nebo in sanje
ter sreča za vse dobre ljudi, za kužke in muce, ki ljubljeni bi radi bili.
Dragi moji! Prav gotovo ste slišali za kužke, ki so jih vzgajali za pasje borbe. Zlomili so jih tako psihično, kot tudi fizično in potrebno bo veliko dela, potrpljenja, da spet postanejo normalni kužki, ki bodo v ponos svojemu lastniku, ki bodo lahko z veliko žlico zajemali radosti življenja. Prav zato se v tem mesecu, ko imamo odprta srca obračam na vas. Majhno darilo – donacija, ki lahko pripomore k hitrejšemu okrevanju in vam in njim polepša dan ali vsaj donacija za vožnjo v ŠKD Bajka - 1x tedensko prevozijo 80km. Psičke pa lahko posvojite tudi na daljavo in s tem pomagate pri pokrivanju stroškov šolanja in ostale oskrbe.

Hvala vsem, ki se prošnji boste odzvali, saj majhne sreče odpirajo vrata velikim SREČNO

Psičke se oddajajo pod posebnimi pogoji, več o tem si lahko prebereš www.zavetisce-horjul.net
ZAVETIŠČE HORJUL Polona Samec s.p.
Smrečje 55
1354 HORJUL
meil : info@zavetisce-horjul.net tel: 051 30 44 35

DONACIJE NAKAŽITE NA : 03160-1000931624 (TRR pri SKB), Zavetišče Horjul, zavod za oskrbo, nego, zaščito in vzgojo hišnih in izgubljenih živali, Smrečje 55, 1354 Horjul. Pod namen vpišite DONACIJA - ime psičke pod sklic pa ni treba vpisati ničesar. Če elektronsko nakazovanje od vas terja, da vpišete sklic, lahko vpišete katerekoli številke, saj bomo vaše nakazilo razbrali iz drugih podatkov, ne iz sklica.
V ŠKD Bajka v Ljubljani jih bodo učili osnovnega lepega vedenja, kar bo dobra podlaga za nadaljevanje šolanja. Če bo do posvojitve prišlo pred zaključkom igralnih uric, od novega skrbnika pričakujejo nadaljevanje tam, kjer bojo ostali.

Pozitivno presenečena

Splošno pravilo je, da če se le da, ti bodo prej nož v hrbet zaril, kot pa ti pomagali.
Tokrat je bila pomoč namenjena meni, vendar ne meni ampak psu. Potrebno jo je bilo zmatrati. Če se tega lotim jaz, bo se vse končalo za prvim ovinkom - ki je po 10-tih metrih :))) Priznam, enkrat bo bolje. Al se bo ovink premaknu al pa jaz.
In sta tekla. Srečala sem ju po prvih 500m. Oba vesela, psica se je dobesedno smejala. In sta tekla.
Ljudje te presenečajo, ti dajejo potrditev da se dobro z dobrim vrača. S takim stvarmi. Da pridejo zato, ker jih prosiš.
Vikendi so pasji, dobesedno. Včeraj tamali. Lepo se razvijajo in kljub zame res ogromni skupini se vidi napredek in napredujemo. Vesela sem za enega, ki je res delal cel teden in se pes odziva na ime.
Vesela sem za horjulso malo bando. Prepričana sem, da ko bodo te psičke dobile čisto svoje lastnike, bodo postale fantastične punce. Ker si želijo in ker si zaslužijo.

Današnji dan je bil začel s presenečenjem.
Tudi šola je bila luštna, skupina se res spreminja v tisto skupino kjer uživam in kjer od njih hočem vsakič več, ker zmorejo. Ker so psi fantastični, ker so oni dobri.

Popoldne smo zaključili z eno skupino igralnih uric. Ta skupina mi je bila pri srcu zato, ker je bila generacijsko mešana. Na začetku me je bilo malo strah, kako bo šlo. Izšlo se je res ok. Škoda za tole pavzo, ampak to je tudi edina pavza, ki jo imam.
In potem sem šla na sprehod s svojima. Še končal se je dan s presenečenjem.  Ajšika je cel sprehod nosila palčke in se je igrala. Spet je imela tiste iskrice v očeh, spet je bila Ajška. Res da se tudi fizično spreminja, ampak ob takih trenutkih, kot je bil danes, ko je bila poskočna in vesela, se ji tudi obraz pomladi in spremeni.
Baje bo spet sonček - komaj čakam da gremo ven. Ne upam si jo odpeljal malo višje na sneg, ker bo prehudo za njene nogice. Da jo pa odpeljem na sneg in potem ne pustim da skače....to je pa tako, kot bi mi zdajle en ponuja sladoled na drugi strani šipe.

Praznični čas

Uf, ja, morala bi biti evforična in morala bi samo gledat, kje ga bom žurala. Morala bi se vsak dan spopadat z mačkom in upat, da ga bo naslednji dan manj. Morala bi biti vsak dan najmanj na treh različnih koncih, najmanj z tremi različnimi družbami.
Zakaj že? Zato ker se je december prevesil v drugo polovico? Ker bo čez nekaj dni novo leto, ker bo .....
Mah, lahko sem čudna, lahko asicoalna, ampak  - me ne gane. Ne kuhanček, ne gužva, ne bučna glasba, ne imeti se kao fajn. Poslušam in berem kako ga žurajo, kako so naslednji dan vsi bogi, ampak zvečer spet gredo ven. Po drugi strani pa jim vso to žuranje ne daje drugega kot še večjo notranjo žalost in razočaranje. Saj ne takrat, ko ga žurajo, ampak potem ko se zavedo, da ni nič bolje in da je njihovo življenje še vedno takšno kot je. Da se ni nič spremenilo, ampak vse skupaj še bolj poglobilo.
Tokratni praznični čas je čas slovesa od Ajše, ampak nisem zaradi tega prav nič zamorjena. Pač ji dam vse kar ji lahko dam. Danes je prvič padla na sprehod, kar sodneslo jo je. Takoj se je pobrala in šla naprej. Tako se v življenju tud drugače dela. Padeš, se pobereš in greš naprej.
Je bil pa dopoldne toliko lepši, ker se je res lepo pokakala. Vsi, ki smo kdaj komaj do wc-ja prinesli svoj kakec vemo, kaj pomeni dobro sranje :)

Tole vreme mi prav nič ne pomaga. Naj že neha padat in naj bo sonček. Ko je sonce, je vse drugače.

Ajška ni najboljša

Ajška počasi klone pod boleznijo. Pozna se ji in včasih si mislim, a je že čas. Najbolj očitno je to na sprehodu- ko se ustavi ali pa res hodi popolnoma samo zato, ker sem ji rekla da more. In ko se že odločam, da bi, mi ponavdi naredi kaj takega, da rečem ne. Ali mi prinese storžka, ali me začne vabit k igri, ali pa poskače okoli mene.

Ni lepo čakat dan, ko boš moral to narediti. Ni lepo se spraševati. Ampak dejstvo je, da se ta dan bliža.

Če potegnem splošno sliko, je psica čisto ok. Jedla bi skoz, še vedno bi skakala za žogico. Po drugi strani pa se na sprehodu in to čisto kratkem, kar ustavi. Če kaj delam na poligonu se uleže in drema. Veliko več spi kot včasih. Po drugi strani je pa spet takoj pokonc, ko je v igri hrana. A vseeno...imamo probleme in to velike. Probleme s kakanjem. Ne kaka tako kot bi bilo potrebno in predvsem je najhuje to, ker se spravi kakat, pa drekec ne pride ven. Prej je vedno kakala 3x na dan. Sedaj sem vesela, ko kaka enkrat. Struktura drekca se ni čisti nič spremenila. Vse skupaj zgleda tako, kot da ne more iztisnit do konca. 

Včerajšnja noč je bila kar naporna, saj jo je stalno črvičlo in napenjajo. O prdcih raje ne bom, ker je šel muc kar ven. Na koncu nama je le uspelo ob štirih ponoči, po kar nekaj poskusih kakat. Ko se je, je zaspala in smo spali do devetih.

Danes je prvič dobila odvajalo v obliki tekočine. Pa da vidmo če bo kaj bolje.

Trenutno mi smrči zraven nog. Če bo samo smrčala celo noč, bom zelo vesela.

Zadnjič letos v mestu

Meni so moji tečajniki vsakič bolj všeč. Prosim jih za pomoč, oni pa to naredijo tako profesionalno, da si tudi jaz ne bi tako mogla zamislit. Res so najboljši.

Tokrat sem se osredotočila na horjulsko bando. Za eno je bilo vse skupaj hudo in je šla že prej nazaj. Ena je bila fantastična, druga malo manj. Ampak so mladičke in imajo čas.

Diva, Diva je pa tko dvojna psica. Po eni strani čisto sesuta, po drugi pa prav staff. Čedalje bolj se mi dozdeva, da je prišla v namenom v Polonino zavetišče. In da se to njeno poslanstvo začenja odvijat tako, kot se mora.

Do sedaj me še instinkt ni pustil na cedilu in tudi to, da ti je vse v življenju namenjeno z razlogom velja. Razlog je zelo očiten, vsi ga mislim da vidimo in vemo zanj. Vprašanje je ali se bomo prepustili tistim višjim silam, ki hočeš nočeš krojijo tvoje življenje. Bolj kot se upiraš, bolj te za ovinkom počakajo.

Opazujem, poslušam, čutim, ....vse  gre v eno tako smer kamor mora in mislim da je prav tako.

Ko pridejo k meni ljudje, predvsem tisti, ki imajo težavnejše pse, jim kaj hitro povem nekaj. V življenju ti je vsak pes namenjen. Točno tak pes pride k tebi, ki ga v tistem obdobju življenaja rabiš, ki ti pomaga spremenit nekaj na sebi. Saj če ne gre zlepa, te pa prisili v to.

Že kar vidim kako se sedaj Ines smeje, ko to bere. A dejstvo je, da ji je življenje pripeljalo to psico zato, da se ona spremeni.

Zakaj je Polona dobila Divo? Ji povem v nedeljo na kavi in čedalje bolj me drži, da me ta moj čut ni peljal na limanice.

Zakaj je točno ena mladička prišla tam gor. Moje mnenje je, da naj ostane tam, ker je nekomu namenjena.

To, o čemer pišem ni neko zamorjeno verjetje v usodo, ampak sprejemanje življenja. Koliko let smo pluli proti toku in živeli življenja drugih oz. življenje, ki so nam ga določali drugi.

Ko pustiš naravi, da naravno naredi tisto, kar je naravno......je vse lepo in naravno :)

Igralne urice za pasje mladičke

Nove igralne urice bomo imeli ob sobotah ob 14.

Ker me skoraj vsak dan pokliče še kak lastnik mladička, sem se odločila, da naredim še eno skupino, ker je prevelika.
Zato če poznate koga z mladičkom, ki bi šel v šolo, pa ne ve, da je šola tudi pozimi, mu le povejte, da v Bajki je.
Več o igralnih uricah si lahko preberetu tu
Prijave na info@bajka.si ali 040 500 972

Kako moški rešujejo težave

A iščete zapis? Ga ni, ker tudi oni tako rešujejo težave :)

Samo človek lahko

Samo človek lahko tako psihično uniči psa. Samo da smo bolj glasni, samo da je prehiter gib, samo da nekaj ni tako kot se njej zdi, da je ok, punca pada dol.
Pa ne zgleda tako, daleč od tega. Zgleda čisto ok psička.

Video je od Polone Samec

Ni lahko reči adijo

 Danes dopoldne smo končali s skupino naših najstarejših tečajnikov, ki pa še niso seniorčki;)
Naši učenjaki so danes formalno zakorakali v svet odraslosti in naj jim bo lepo.
Eno leto preživeto skupaj je bilo lepo. Čez vse smo šli. Puhaste vragolije, pubertetniške ne-je in potem preobrazbo v ubogljivega psa. Ja, so vzgojeni, ubogajo in so v veselje svojim lastnikom in seveda tudi meni :).
No, saj ni adijo za vedno, spomladi bodo senoirčki :)

Ogromna odgovornost

Počutim se še bolj odgovorno, kot se počutim ob vsakem začetku nove skupine.Tokrat imam v igralnih uricah za pasje mladičke pse, ki še nimajo lastnikov. Psi, ki niso imeli pravega otroštva in jih sedaj učimo kaj otroštvo je. Poleg ostalih tečajnikov imam v šoli še 4 pasje duše, ki jim moramo pripravit za nove lastnike, da bodo z največjim veseljem hodili po svetu in kazali kako finega psa imajo. Govorim o teh psicah. Vse bom naredila da nam uspe, potrudila se bom po svojih najboljših močeh. Zaradi njih in zaradi odgovornosti, ki sem jo prevzela nase v preteklosti.
Mladičke so danes zakorakale v šolo. Na začetku  malo nervozne, le kdo ne bi bil, če so morale iz hribčka priti v mesto. Hitro so se vnesle in začel se je žur. Psička ki je še v prehodnem obdobju in ni takoj za oddajo, je naredila to, kar sem želela da bo. Babji firbec je premagal strah!

 Ostale tri punce Luna , Lady in Lilu gredo lahko jutri v nov dom. Za njih bi bilo res najbolj prav, če čimprej najdejo prave lastnike zase, ker se bodo lahko ob njih in skupaj z njihovimi željami razvile v fantastične punce. Tako kot piše v zgornjem tekstu - igralne urice bo strošek, ki ga ne bo nosil posvojitelj. Tudi šolanje naprej bo zagotovljeno in zato....če si želite bulčico, posvojite jo. Res da bo ta kuža na očeh javnosti, a skupaj lahko dokažeta, da so bulčki fantastični psi, če imajo za seboj pravega lastnika. Si pravi? Če si, se javi v Horjul. Slikice kako so se imele prvi dan v šoli.
Lahko pa tudi pomagate z donacijami. Punce rastejo, punce potrebujejo še toliko več, ker se z njimi res veliko dela. Že samo strošek prevoza je velik Horjul - Črnuče - Horjul.Skoraj 40 kilometrov je v eno smer, 80 km zato, da so v šoli.. Če lahko, donirajte za njih. Dobro se vedno z dobrim vrača. Tokrat lahko vsi, ki so/ste ogorčeno pisali okoli zgodbe o njih, pokažejo/te, da jim/vam ni vseeno. En evro, dva.... Kilometrina za v šolo in nazaj. Podari prevoz v šolo. Evo, tako pokažete, da vam je mar za njih. Donirajte!

Kuhanček

Danes smo šli še zadnjič v tako veliki zasedbi na kuhančka. Kar se mene tiče, imamo lahko kar stalne četrtkove sprehode v mesto. Saj bo kmalu konec tega prazničnega decembra in ne bo več kuhančka. O prazničnem decembru....prav nič prazničnega nisem danes občutila na sprehodu v mesto.
Ja, sem, samo ne v povezavi s časom, ampak s tem, da sem tako ponosna na svoje tečajnike. Danes smo imeli čisto nove mladičke, ki so jih starejši sošolci vodili na sprehodu.
Z nami je bila tudi Diva, to je psica ki se oddaja pod posebnimi pogoji in je bila odzeta iz okolja, ki ni prijazen psom. Psici se vidi, da je bila zlorabljena, da so jo šolali s pripomočki, ki jih ni potrebovala.
Ogromno dela nas še čaka z njo. Je pa fantastična psička, za katero verjamem, da bomo našli prave lastnike, ki bo znal cenit to kar ona je. Psica, ki je bila pač zlorabljena in okradena življenja. Vendar se je sposobna rehabilitirat nazaj in bomo naredili vse, da naredimo tako, kot je prav.

Vem, da se bodo našli ljudje, ki bodo rekli zakaj nimajo vsi istih možnosti.
Zato, ker so bili nekateri zlorabljeni tako, da njihova resocializacija in vrnitev v normalno življenje ne bi bilo mogoče.
Že Diva je danes imela kar velike probleme v določenih trenutkih in vprašanje je kaj bi bilo, če se ne bi poseglo vanjo na način kot se je. Psihično je kar na tleh in bo še veliko časa preteklo in vloženo bo veliko dela, da jo sestavimo nazaj.

Spet zbolela

Ma saj ne vem zakaj sem presenečena. Saj dobro vem. Ko končam s šolo, v roku parih dni zbolim. In sem. Res, da sem se že 14 dni nekako otepala bolezni in jo zanikala oz. blažila z lekadoli. Zadnje 2 dni pa ne gre več. Včeraj sem kihala, danes pa smrkam. Kot da bi 3 dni nazaj vedela kaj bo, sem si kupila celo kocko robčkov za na mizo - od sedaj naprej jih kupujem, ker mi je všeč ta sistem. Le upam, da ne bom s tem klicala prehlada k sebi.
Zadnji dnevi  so bili naporni. Zaključek šole je vedno čustven dogodek, saj zaključiš neko obodbje. Tako pasje kot človeško. Vidiš kaj si in kako si.
Veliko stvari se me je dotaknilo, nekatere so me spremenile. 
Celo življenje je vprašanje odgovornosti. Odgovornost do samega sebe, odgovornost do drugih, odgovornost do tečajnikov, odgovornost do svojega dela, odgovornost do vsega. Vse je povezano z osebnostjo človeka in s tem kako visoka je človekova morala in  kakšne vrednote ima.
Če živiš po načelu vse se vrača, vse se plača, potem je dejstvo da upoštevaš tudi načelo, da nikoli ne naredi drugemu to, kar si ne želiš da bo drugi storili tebi.
Poštenost in odgovornost gresta z roko v roki in kmalu srečata tudi iskrenost.

Vprašanje je, kako ostali sprejemajo vse to. Nekateri bi te najraje izbrisali. Zakaj? Mogoče zato, ker predstavljaš tisto kar bi morali biti, pa ne znajo več biti.

Sonce vse spremeni

Po treh tednih megle je sonce nekaj, kar jemlješ kot nekaj posebnega. Kot, da se vrneš v otroštvo, ko res z tistim iskremin navdušenjem gledaš in imaš iskrice v očeh.

Današnji sprehod je bil ob skoraj že sončnem zahodu. Ne morem Ajške vozit tolikokrat ven, saj je bile že eno uro zunaj opoldne.

Sava in sonce, jesen in moji dve. Bajkino veselje na poti do vode je bilo neizmerno. Prav vseeno ji je če je zima, če bi ji pustila, bi šla not.

Na drugi strani save je nastalo prav lepo območje. Kot kaže bodo konji vzdolž reke. Moram enkrat na drugo stran, da pogledam kaj vse so naredili. Zgleda prav lepo.

Pomoje, da me imata obe že poln kufer, ker jima vedno, ko je sonce težim s fokičem.

Ajški je padla odpornost in pridelala je hot spot. Upam, da bom to hitro sanirala in da je to edina stvar, ki jo bo doletela.

Nje sicer to prav nič ne ovira in tako mi je všeč to pri njej. Ne glede na to kaj ji je, ona uživa svoje življenje in živi vsak dan posebi.

Sem pa opazila eno spremebo v karedlu. Bajka je postala malo pasja. Do psov, ki jih ne pozna se obaša zelo zaščitniško in že v naprej bi se nekaj postavljala in dajala znake, da naj se ne približuje.

Po tem vem, da Ajška ni ok, ker jo je začela Bajka branit.

Darila

Danes ponoči nosi prvi prijazni mož Miklavž. Zadnja leta kot kaže nisem pridna, ker kar pozablja name. No, to si tolmačim lahko tudi drugače, da je pač recesija in je to pač tako.
Vseeno pa dobim darilce brez da bi bil dobri mož. Tale je čisto poseben.

Pa naj še kdo reče, da ne dobivam najbolj izvirna darila. Ines hvala;)

Torta za konec

Pisala sem že o lepem in dobrem presenečenju.
Tu je še dokaz o njej.