Kakšno lepo dopoldne. Kljub tem, da me boli grlo in me čaka še 3 ure govorenja, sem vstala in šla. Ura je bila malo čez 9, ko smo šle od doma.
Že takoj, ko smo stopile v gozd, sem naletela na zvonček. Čisto prezgodaj, pa vseeno se vsako leto prvega razveselim.
Upam le, da ne bodo sedaj vsi ven prišlo in bo čez njih zapadel sneg, ker ni ga lepšega, kot hoditi po beli preprogi spomladi.
Spet smo naredil off road sprehod po godzu. Nikoli ne vem kje bomo prišle ven. To me niti ne skrbi, saj imam samo tri možnosti. Nekje proti hišam, obvotnici ali ob Savi.
Srce mi ne da, da ju ne bi pustila v igro. Vem da za Bajko ni najboljše, da tako nekontrolirano teče, po drugi strani pa - naj punca uživa do zadnjega dne. Kaj bo imela od življenja, če jo bom držala na kratko in se ne bo smela ne igrati ne nič? Jo ustavim, ko res začne noret. Se mi zdi po eni strani bolje, da jo držim nazaj, kot pa me skrbi, kaj pa če bi se kaj zgodilo. Lahko se tudi, ko je na povodcu.
Palice ji pa še vedno ne da. Sedaj ji jo sicer že prepustil če je na tleh, ampak jo učim da naj gre nazaj in ji jo vzame. Ne more in ne sme ji tamala krast njenih stvari.
Urca sprehoda je tako hitro mimo. In dan je pa še vedno lep :)
