Ni bil sicer prvoten namen, da smo tako dolge. A ker se je ravno pokazal sonček nas je malo zaneslo. Gozd v okolici je poleti skoraj neprehoden, ker ga nihče ne čisti. V tem času, pa se da hodit po njem in to izkoriščam zato, da ji čimveč strani gozda pokažem.
Iluzorno je namreč pričakovati, da mi nikoli v prvem letu ali dveh ne bo ušla za srno. Zato ji želim razkazati čimveč poti, da bo znala priti domov.
Ena izmed zahtev, ki jih imam pri svojih psih zelo visoko je, da ko rečem v avto, se gre v avto. Že včeraj je imela v okolici avta veliko dela. Danes pa spet. Zato sem prižgala avto in jo opazovala. Tudi reagirala ni. Počasi sem se odpeljala naprej in tudi nič. Ona je še vedno vohala po tleh. Na ovinku sem se ustavila in stopila iz avta. Oddaljena sem bila cca 100m od nje. Ko je ugotovila, da ni avta je obsedela - to mi je bilo všeč. Ko je končno dojela, da jo kličem je tekla za življenj in smrt. Pohvalila sem jo in jo dala v avto.
To si lahko privoščim, ker imam cesto kjer skoraj ni prometa in točno se ve kdaj bo šel kak avto mimo. Na naslednjem sprehodu je šla direkt do avta. Punca si hitro zapomni.
