Že včeraj me je nekaj gnalo na kraj kjer raste teloh. Samo na enem mest ga je čisto malo in letos sem ga ujela.
Že druga polovica lanskega leta je bila zame lepa. Letošnje se mi zdi še lepše. Sledim sebi in se prepuščam, da me vodijo nevidne sile.
Vse mi gre prav lepo po maslu. Tehtnica kaže že skoraj 15 kg manj. Nič mi ni hudega ob tem, prizam, da se že dolgo nisem počiutila tako svobodno, kot od kar točno vem, kdaj in kaj moram jesti.
Res je le, da nimam skoraj nič za oblečt in v omari sem slučajno našla še ene kavbojke za katere sem še par mesecev nazaj rekla...jih bom imela za spomin na dni, ko sem lahko bila v njih. Evo, spet sem lahko:)
Nočem si kupovati oblek, ker vem, da bom šla še dol in mi je škoda denarja za to. Le tiste najbolj nujne stvari, ki res že visijo in padajo z mene, bom morala zamenjat. Tako se mi je včeraj prav smejalo. Že tako sem kupila številko manjšo trenirko kot ponavadi, saj mi je bilo jasno, da bo običajna prevelika. In pridem domov, jo pomerim...in sem se vsedla nazaj v avto in jo šla zamenjat, za še manjšo.
Dober občutek je bil.
Dan se je odlično zaključil zvečer, ko sem odpisala izpit in imam narejen še en predmet. Še 5, pa sem konec s faksom. Spet še ena stvar v mojem življenju, ki se je kar zgodila in bo narejena.
Še lepše pa mi je, ko gledam na postelji, kako Bajka in Abi spita ena zraven druge. Res sem malo obsedena s tem, da mu je lepo videti spati psa v postelji. Samo še muc manjka, pa bo zgodba taprava.
