~44~

Mojo punčko sem postarala za en mesec. Kako se mi je to lahko zgodilo. Stare je tri mesece.
Sedaj, ko sem požrla sramoto in si oprostila, vem zakaj. Abi je res tako neproblematičen mladiček. Bo kar držalo, da dobiš to kar si želiš in moja želja je bila, da bo imela psička vesel krakter in da ne bo vsiljiva in tečna. In je, točno taka. Prav nič tečna ni, tudi vsiljiva ne. Če se nihče ne ukvarja z njo, se zaigra sama.
Za nami je spet en deževen dan. In zjutraj sem bila tako vesela in ponosna na njo. Ulilo se je kot iz škafa. Prava nevihta z grmenjem je bila. Morali bi že ven, ker smo jedli, ampak sem ji rekla, da naj gre še malo pančkat in je šla. Bajka je bila tista, zaradi katere smo morale it.
Še ko sem ji rekla, da gremo, me je pogledala, če mislim resno.

Spet smo bili zaradi dežja na kratkih sprehodih.
Notri se samozaposli in ima z igračkami kar veliko dela.

Ko pride Bajka, ji je pa ona vse. Bajka se ji umika, ker notri pa le hoče svoj mir.

In takrat se nam vedno zgodi nesreča. To pa res komaj čakam, da neha lulat od veselja. Še kar nekaj mesecev lužic je pred nama.

Zvečer pa pade dol in zapsi.

Sicer spremlja vsak moj premik, ampak samo pogleda če je vse ok in spi naprej.