Nekajkrat sem že napisla, da sem začela blog pisat zato, ker sem nekje rabila ventil, preko katerega sem lahko povedala to, kar včasih takoj ne smem. Ker ste me spremljali, je pisanje postalo že del mene in čeprav mi je včasih zmanjkalo teme, mi je velikokrat prišel zelo prav. Saj lahko zapišem svoje misli in jih delim z vami.
Veliko mi pomeni, ko mi pišete ali pa mi poveste, da me berete in da vam dam razlog za razmislek. Veseli me, da iamte tudi vi kaj od tega.
Sedaj, ko pišem Abiin dnevnik vem, da imam kar nekaj bralcev, ki so v istem kot jaz. Živijo s pasjim mladičkov, razpeti med pametjo in čustvi. Pa bodi pameten, ko ti usta pravijo bodi odločen, srce se ti pa smeje in ji vse oprosti.
Hvala vsem ki me berete in vsem, ki si belite lase s tem, kaj sem v svoji dislektični zmoti hotela povedat.
