Malo je bežela, malo lajala, na koncu pa vzela ovčko in odšla.
Na popoldanskem sprehodu, smo lovile še zadnji sončne žarke.
Z Bajko sta spet imele žur.
Abi je že skoraj čisto brez puha in njena vrhnja dlaka postaja čedalje bolj črna.
Vedno me fascinira, kako se lahko Bajka tako zadži, da lahko iz čiste grožnje, kjer res grozi, da naj se umri, ne poškoduje Abi.
Človek nikoli ne more biti tako naraven. Sicer problam z mimiko in gastikulacijo posnemat Bajko, a smo tako zakrneli pri tem, da imam občitek, da se mi Abi včasih prav v faco smeji in si misli svoje.
Od kosila mi je ostal piščanček in kuhana cvetača. Sem ji morala prav umakniti, ker bi pojedla čisto preveč za en obrok. Ker imam možnost, jo še vedno hranim 4x na dan.