Najtežje je izklopit čustva

Mam tako luštno skupino igralnih uric, da vedno kumi čakam ponedeljek.
Tri bulčke, dva babi en fant. Babi sta tko lepi, da težko rečem katera mi je lepša, fant pa sbt, ki so mi itak všeč.
Potem imam še čisto netipičnega vipetka, ki se boji vsega, in srčno upam, da bo počasi to prerasel. Moram se mu naslednjič malo približat in mu kaj lepega zašepetati, ker to res ni ok, da je tak.
Špicka, je taprava. Točni ve na katero noto mora zaigrati doma, da je vedno ona po eni strani boga, po drugi pa taglavna.
Menšanček je pa tut prefrigan in točno ve, da ga imajo vsi tako radi, da samo pomižikne in vse dobi.

Tri bulovske lepote. Vsak posebej zanimiv in vsak posebej unikaten.
Ena vrti lastnika tako okoli, da res ni. Druga pa tut. Obe izkoriščata svoje lepe učke in še lepše bučke, da se jima ne moreta upret.

Nič žlehtnega ni v njima zato jima je več kot pol oproščeno. A vseeno bo treba zrihtat, da bo čim manj takih fotk kjer se grizemo.

ta danes zmaga

Manjkala sta dva velikana, že kumi čakam nasleden ponedeljek, ko bomo vsi.

Mal me daje občasno nostalgija daje

Jutri se začne v Kopru svetovno prvenstvo belgijcev.
Mal me je nostalgija prijela. Z Ajško sva res delale k nore, trenirale na polno. Ajša je bila neuničljiv stroj.
Me ma da bi šla pogledat, samo se mi sami ne da. Ajde če bi bil to svetoven za vse pasme, sem takoj tam, mailne me pa delajo živčne ko jih gledam in niso dovolj močen magnet. Razen mondio...s
Ob gledanju filmčkov iz mondia se vedno spomnim, kao v prvo ni vedela kam naj ugrizne markerja če ni rok. Ko je dojela, da lahko ugrizne kamor hoče...je grizla k nora :)
Ko ji je marker nad glavo spraznil saržer 9-tke je samo zaprla oči in držala. No, edina njena napaka je bila, da je bila tolk not, da sva imele ogromne probleme s spuščanjem. Kar sedaj mirno prepisujem napačnemu šolanju, ker smo jo preveč dvigovali tja, kjer je bila že naravno nenormalno dobra.

Za take treninge moraš seveda imeti dober material v psu in pa ogromno časa in denarja. Če želiš imeti hkrati psa, ki je družinski pes in psa, ki grize, moraš imeti res ful treningov in se tudi drugače, v prostem času ukvarjat z njim.
Vprašanje kaj bi sedaj s tem znanjem naredila s psom, po drugi strani pa priznam, da vprašanje če bom še kdaj delal psa tako "norega" na obrambi.
Težko je namreč dobiti kombinacijo dobre genetike, pravega treninga, seveda še dobrega markerja, da bi lahko spet imela psico, ki je bila sposobna takih preklopov. Midve sva šle po markerja domov, ajška je sedela na zadnje zicu in mu celo pot dajala lubčke. Že na parkirišču so se stvari obrnile za 100%. Takoj ko je dal nase markeske hlače, se je Ajša spremenila v "pošast". Kolikokrat nama je čez prtljažnik skočila vanj, ker sem jo pozabila dati v povelje med tem, ko se je on ogreval. Da ne govorim kaj je delal z njim na poligonu. Krvavo, včasih res dobesedno krvavo si je zaslužil vsak trening.
Ko je dal hlače spet dol, se je Ajška spremenila nazaj v najbolj ljubeznivo psico, ki se je spet z markerjem na sprednjem zicu peljala najprej na kavo, potem pa še domov. Ponavadi mu je na kavo še v naročje lezla in talala lubčke.
Če tega ne doživiš ne moreš verjeti, da je pes sposoben tako preklapljat.
Kje so te časi, ko smo res delal k nori. Ko ti ni bil noben problem se usest v avto in it na drug konc Slovenije na trening, priti sredi noči domov, it z par ur spanja v službi in takoj po službi na drug konec Slovenije.
Škoda mi je le, da vsega tega kar je Ajška bila nisva nikoli mogle pokazat na kaki tekmi, ker je takrat, ko sva bile pripravljene da res greva in narediva vse kar je na narest, vmes posegla usoda in mi jo je povozil avto. Po drugi strani pa spet...vprašanje če bi tako dolgo bila z mano, če bi midva takrat začele na polno delat in tekmovat. Vprašanje če mi je ne bi na kaki tekmi marker poškodoval, ker ne bi pričakoval, da je taka masa kot je bila tako hitra in borbena.
Vse je vedno za nekaj dobro in tudi to je bilo. 

Šola v naravi že skoraj zasedena

Ma sem prav vesela, ker nas gre skupina 20- tih ljudi. Bi jih bilo več, pa sem si dala 20 za mejo, ker več je že preveč pogrupirano in tega nočem.
Je pa tista prava ekipa. Tko da...važn je, da v petek avte parkiramo in jih v nedeljo zvečer odpeljemo. Vmes pa...naj se zgodi tisto, kar nam je namenjeno, da se bo.
Najbolje mi je..."ej a pijačo sabo prinesemo". Eni majo vinograd, en  ma pivo, odlično...žejni in lačni ne bomo. Malček se ga bomo pač napili, pa kaj, saj bodo avti parkirani ;)

Sedaj si moram zmislit družabne igre, kjer bodo morali delat neobičajne stvari s psi.

Eno sem se že spomnila, ta bo žlehtna...opazovalci bodo pa umrl od smeha zraven. Šlo bo pa nekako tako...psi na prostorih...lastnik se bo moral zavrteti okoli palice in potem odpoklic hahahaha se že kar v naprej režim.

Aja...zbiram ideje za igrice:) Vsebujejo lahko vse kar ne poškoduje človeka ali psa:))

Ja, muc bi moral biti doma

O tem ali se spušča mačke ven ali ne je bilo že toliko govora, da bom pač povedala še enkrat. Živim sredi gozda, ceste blizu ni, naučila sem ga, da se avtom umika, torej..ne, ne morem in tudi nočem ga zadrževati not. Brez jajc je pa tut.
2 dni ga ni bilo domov. To je njegov drugi tak potep v 12-tih letih. Dovolj velik razlog za klic v Bruselj - ne, nič panike, le brata obvestit, da muca ni. Samo se dobro vedno sliši...čas je za klic v Bruselj :)
Da se vrnem nazaj k mucu. To da ga ponoči ni se spomladi večkrat zgodi, samo potem naliman leži na vratih in se zjutraj dere, da je lačen.Tokrat tega ni bilo, tudi zvečer ni prišel, zato je bil čas za skrb. Glas v meni mi je govoril, da je živ, samo da neki ne more. Zato sem se zatekla k svojim novim znanjem in sem mu na daljavo naredila terapijo. Ker sem ga čutila, sem vedela, da je živ. Pričakovala sem ga zjutraj  - no, čakala sem ga celo noč, kdaj bo pridrvel po kiviju, pa ga ni bilo.
Bajka je morala postati delovni pes in sva šle v gozd. Nikjer mi ga ni niti malo nakazala, zato sem vedela, da ga tu ni.
Ker ga tudi, ko sem prišla iz šole ni bilo, mi je bilo pa že res malo hudo, ker da ga že tretji večer ni, pa ni več prav nič lepo. Spomnila sem se, da bi lahko prijateljico prosila za eno posebno pomoč in sem jo.
Ker sem vedela da rabi čas, sem vzela fotkič in šla poslikat luno. Pridem za hišo in zaslišim mjav. Ok verjetno se mi že meša, ker itak že cel dan iščem mjav. Ne, še enkrat mjav. Pokličem muca in je dal od sebe še glasnejši mjav. Bajka skoči in zalavfa proti njemu - posvetim s fotkičem in vidim da šepa. Bemti, noga je šla, drži jo v zraku. Po poti do njega že razmišljam kam bova ob devetih šla. Bajki komaj dopovem, da moram jaz bit prva ne ona  - kako so se živali vesele.
Muca dvignem in prvič se je res z olajšanjem stisnil k meni. Previdno pretipam tačko - je čvrsta, je kot kaže gibljiva. Uf, zlomljena ni. Ok taca ok, takoj pomislim na medenico. Avto ga je zbil, kar je sicer najbolj neverjetna razlaga, saj se umika avtom tako, da je to skoraj nemogoče. Med potjo do doma ga pretipam celega kolikor sem ga v naročju lahko. Zgledalo je vse ok.
Prinesem ga gor, se hitro slečem in akcija  - iskanje poškodbe. Ok seveda, muc je lačen in hoče jest. Pripravim vse za razkuževanje in začnem iskat vzrok zakaj ne stopi na taco. Hitro pridem do prsta na nogi. Ne vem zakaj moram vedno pomislit na najhujše, zato je bila misel, zlomljen je. Gledam dalje in vidim, da je kot kaže blazinca, saj je umazana in malo zatečena.
Začnem spirat in ja, rana se je začela odpirat v vsej svoji velikosti.
Vet moj, ker boš tole bral prej kot se zbudim, mi povej a je za šivat al mu dava en antibiotik pod kožo, da se ne zagnoji. Rana je suha, ni današnja, ker ni nič krvava, tudi sledi krvi ni videti nikjer. Globoka je cca milimeter in pol, na sredini do 2, pa široka cca 2mm. Čist na robu mi ni pustil ščistit, se pa rana tu konča in ne gre globlje.

Mogoče pa to noč spet ne spim, ker nimam srca, da ga premaknem

Mulc, sam da je doma. In ja, seveda je bil spet dovolj velik razlog za klic v Bruselj. Tudi brat je najprej: a je prišel domov, ne a je živ.
Luno sem šla pa vseeno potem poslikat.

Pa naj še kdo kdaj reče da sem vsa pasja :)

Tista, taprava šola

Danes je bil dan učenjakov. Srede so namenjene najvišji stopnji. In spet smo tam, kjer je meni najbolj fino, ko moram jaz res bit 100% pri stvari, ko moram res dati vse od sebe, ker počasi bodo šli štriki papa.
Ena skupina je taka zelo posebna, ker so notri sami psi, ki imajo močne osebnosti in smo skoz na malih konfliktih. Ampak jih več kot odlično rešujejo.
Danes smo pri obeh skupinah šli na tisti višji nivo, ko ne bo več vrnitve nazaj. Nehali se bomo ukvarat z preteklostjo ampak samo še zrli v prihodnost. Ne bo več pregovarjanja, ampak bomo od psov zahtevali, da začno razmišljat.
Zanimive ure so bile, ker smo potegnili vzoprednice z nami in ker smo videli kako nosimo v bistvu probleme, ki sploh niso problemi psa k njemu.
Vsi še niso pripravljeni na ta korak, ker še nočejo samo dozoreti in samo prevzeti odgovornost za svoja dejanja predvsem pa niti ne vedo kaj bi radi od sebe, še manj pa od svojega psa.
Ampak važno mi je, da jih večina gre naprej, rastejo in se razvijajo in postajajo oboji boljši.
Pred njimi je še ful lepa prihodnost in res se bodo imeli lepo.

nažalost tale fotka ni čista, samo je pa ujet neprecenljiv trenutek.

Bach je imel svojih 5 minut

Boss bi sam babe :)))

Še mal pa bo spet polna.

Ideja je zorela in danes dozorela

Že lani sem se poigravala z idejo šole v naravi. Da bi res za cel vikend šli skupaj, se družili in naredili še kaj koristnega za pse in nas. Lani sem mislila narediti tesni projekt kako to zgleda, pa je potem zaradi Bajke vse padlo v vodo.
Letos sem si najprej rezervirala sobo, ker sem rekla ok grem na dopust, pa še vedno sem skoz razmišljala o tem, da bi bil to deloven dopust. In danes je dokončno padla odločitev in tudi dokončna ideja kako bo vse skupaj zgledalo.
Šli bomo na turistično kmetijo Jelinčič, Ana je fantastična oseba, ki ima neskončno rada pse, ki razume moj pogled na pse in to, da vse okoli nas uravnava energija. Tako dobra kot slaba.
Odločilna ideja pa je dozorela danes med klepetom z mojo prijateljico prana terapevtko Jano Pristavšek, ko sem prišla na idejo, da združive vse najino znanje v to, da lahko pokaževa kako izi je v bistvu življenje, ko si dovoliš biti to kar si in ko se odpneš od nevidnih verig, ki te držijo nazaj. Predvsem pa vas Jana nauči tehnike sporščanja in hitre regneracije, ki jo potrebujemo v vsakdanjem hitrem življenju
Tečajniki me imajo že itak poln kufer s tem, ko jim stalno razlagam, da naj mislijo pozitivno, da naj ne prikličejo slabih misli, da naj z mislimi ne vplivajo na psa, predvsem tam kjer prihaja do težav in jih potem s tem, ko mislijo samo negativo samo še bolj stopnjujejo ne pa rešijo.
Po drugi strani pa opazijo, da ima sošolec/ka pasmo, ki bi morala biti stalno v lufu in ki bi morala imeti težave, pa sta tako usklajen par, nimata težav, pes/ica je fantastičn/a, umirjen/a in ju je veselje gledat.
Nihče pa ne pomisli, da je morda ravno umirjenost lastnika/ce tista, ki je naredila tega psa takega.
Ker je ena ura v tečaju čisto premalo, da lahko na primerih pokažeš stvari, ko lahko pokažeš kako na izi umiriš psa, kako samo s spremembo misli spremeniš vedenje, je ta ideja o vikendu v naravi dozorela, da je to tista prava pot.
Zato gremo od 7.6. - 9.6 na Sočo, v čudovito naravo, na odlično turistično kmetijo z še boljšo kulinariko, ker bomo imeli pasji vikend.
Ne samo pasji, tudi družili se bomo in imeli fino. Ma ja, če se ga bomo malo zapili tut prav, saj smo v šoli v naravi in nihče ne bo imel daleč do postelje:) Samo za nočne vragolije, pa jaz ne odgovarjam!
Čakam samo še zadnjo potrditev ali bomo imeli še organiziran nedeljski planinsi izlet.
Torej šotor v avto, še prej pa mi pošljite mail.
Število mest bo omejeno in nažalost bom že pri prijavi morala odsloviti tiste, za katere vem, da ne bodo prenesli kmečkega okolja  in njihovih spuščenih živali.
Me malo skrbi, kako bo moja črnuhinja prenesla le te. Oslička, pa ovce, pa kure, pa muce...pa ...voda bo tam, pa odlična hrana...še dobr, da ne bova spale v šotoru :)

Kumi čakam, že zdele vem, da se bomo imeli ful luštno!
Pa Anina kuhinja...pa un dober domač sir, pa skuta..sem že k kak mastif s slinami okoli ust :)))

Prevzgoja nevarnega psa - zopet uspešna

Včeraj sem bila v Mariboru, kjer je potekal izpit na koncu programa Prevzgoja nevarnega psa.
Še 2 psa sta uspešno prevzgojena.
Posebno sem vesela za enega, za katerega je bilo odločeno, da gre na uspavanje, saj nihče v družini - predvsem ženski del - ni niti psihično niti fizično obvladal psa.
Tako je "nov" moški v družini prevzel vlogo glavnega in včeraj mi je bilo prav lepo pri srcu, ko sem videla-  res sproščenega psa in vodnika, prav nič ni imel težnje po prevladi ali pa da bi celemu svetu pokazal kdo on je.
Ko sva se prvič spoznala je bil sam sebi dovolj, mirno se je naslonil nate in mi rekel svoje. Včeraj pa čisto druga slika.
Ko smo že končali z izpitom in ko smo se razšli sem jih videla v daljavi in nihče ne bi mogel reci, da je bil ta pes še pred kratkim grožnja celi familiji. Prav sproščeno so šli proti Lentu, pes je bil med njimi in ja, bili so prav lepa, srečna družina s svojo srečo na vrvici.

Rada mam svojo službo, sploh ko lahko v družino prinesem srečo in veselje.

Angina noče stran

Ok, saj če bi šla k zdravniku, ko imam prvič občutek, da imam gnojno angino, je danes ne bi več imela.
Tako pa jo še vedno imam in sem se jo zelo aktivno lotila. Bombandiram jo z antibiotiki, ustno vodico, nekim gelom, čebulo, česnom, medom, čajem....ma da gre. Če ne bi šla jutri v Maribor, bi se jo lotila tudi s šnopcem.
Malo se je začela mehčati, to je dober znak in pomeni, da me bo počasi zapustila.
Kičasto bi bilo, če bi bilo to že jutri. Mogoče pa.

Prednost biti v postelji je tudi, da si doma, ko gre sonce dol. Danes je bil ognjen

Jutri pa spet dva izpita iz prevzgje nevarnega psa.

Izogibanje mestnim sprehodom

Včasih sem se še sekirala, ker so eni in isti vedno manjkali na skupnih sprehodih. Ko sem ugotovila, da en manjkajo zato, ker tisti dan ne morejo, ampak zato, ker jih pes stalno vleče in ne morejo z njim v miru na kavo, sem si rekla...njihov problem. Če ga nočejo rešit, jim nihče ne mora pomagati.
Mi je pa zato toliko lepše gledat tečajnike, ki se res sprehajajo čez mesto, ki si ga med sprehodom lahko celo ogledajo. Ampak ti si bili na čisto vsakem sprehodu...in ti re nimajo več nobenih težav.

Res se ne čutim več odgovorna za tiste, ki se izogibajo delu.
Predvsem pa ne za tiste, ki niti v šolo ne hodijo ali pa pridejo enkrat na mesec. Če ne gre, ne gre. Brez dela pa ni napredka.

Včeraj tamalčki

Danes pa..mala šola in seniorji - kot da jim ni bilo:)


Lep dan je bil danes. Odlično dopoldne v Tivoliju, kjer sva s Tino razlagale novinarki, da nisva delale nič, pa ogromno, da sva vse naredile na sprehod.
Popolnde sicer malo žalosten, ker sem spozanala psa, ki so ga vpisali v šolo imeli potem še individualne ure, pes je pa nemogoč. Ko ti tako nekdo tako zafura psa in to pod "strokovnim vodstvom", se vprašaš kdo je tukaj nor.
Ampak se je pa dan zaključil toliko lepše. Celo v miru sem lahko spila kavo.

Ne maram čakanja in zamujanja

Včeraj zvečer sem odnesla v avto moje čisto nove gume - tut umazane niso, tako nove so, saj so mi avto že v strcuni preobleki v zimske gume.
Ker je končno spomlad, je tudi čas za letne gume. Danes sem bila ob pol 10 naročena pri vulkanizerju, pridem tja in kolona. Prijazno vprašam, če je to vse za vulkanizerja in če ne velja ura na katero se naročimo. Če jih ne bi zafrknili in imeli trije pred mano 18 col, bi bila takoj na vrsti, tako se je pa vse zamaknilo in bi morala namesto planiranih pol ure, počakat uro in pol. Sorry to pa ne gre, ker imam potem že stranko. Iščeva možnosti, da gume zamenjam še danes, pa jih ni bilo.
Tako sva zmenjena, da pridem jutri po intervjuju pogledat če me lahko kam vtakne. Kot poznam te stvari, bom spet naredila tako, kot sem že enkrat pred leti. Gume sem en teden vozila v avtu, potem sem imela pa tega dost, in jih sploh nisem menjala.
Vse je odvisno od Bajke. Če bo lahko jutri skočila na zadnji zic, bodo gume ostale v avtu. Če ne bo mogla, gredo gume ven in Bajka not. Kar pomeni, da jim bom 2x brez veze nosila gor in dol po štengah in jih bom šla definitivno zamenjat, ker več kot 2x pa ne mislim nosit gor in dol.
Spodobi se, če že bodo delali reportažo o prevzgoji nevarnih psov, da s seboj vzamem tudi Bajko, ki je ključni člen v prevzgoji, saj je prav ona tista, ki gre, ko jaz mislim da je pes pripravljen v prvo bojno vrsto in ščekira psa. In če ne bo mogla skočit na zadnji zic, bodo šle gume ven....sam pol pa res ne vem, kdaj jih bom zamenjala.

No, še vedno ostane očiiiiiiiiiiii plosim, a mi pelješ avto k vulkanizerju :)) Kater oči se lahko upre takemu prosim?

En dober mesec garanja

Pred dobrim mesecem sta dva psa začela s prostovoljno prevzgojo. Vsaka moja prevzgoja se začne na isti način. Psu vzameš vse bonitete, ki jih ima, hraniš ga izključno in samo na sprehodu pa še to samo pri točno določeni njegovi reakciji.
S tem doseženo, da pes spremeni miselni tok v možganih in se začne zavedat naše pozornosti. Ko možgani začnejo delat drugače se hrana in bonitete postopoma vračajo.
Punca se je popolnoma držala navodil in se je danes pridružila skupini v mali šoli, kjer je bil njej, prej dobesedno nemogoče pes, najbolj priden med vsemi.
Drugi, se ni držal navodil niti 5 dni...verjetno ga pes še danes grize....a to ni več moj problem, ker se je odločil, da bo prekinil šolanje. Moj problem bo nastal zopet, ko bo k meni prišel z odločbo.....samo takrat pač bo delal tako kot mora ali pa bo letel iz šole, psa pa bo moral uspavat.

Zakaj se je punca lahko danes pridužila skupini in zakaj pes lahko je že čisto cel obrok hrane doma in ne na sprehodu?
Zato, ker ko si poiščeš pravilno strokovno pomoč, moraš zaupat tistemu, ki te vodi in se moraš 110% držati vseh navodil, ki jih dobiš. Predvsem pa moraš biti stalno v kontaktu, saj mora tisti, ki te vodi vedeti za vsako novo potezo, ki jo pes naredi.
Prevzgoja je možna le tako, da se pustiš vodit.

Če hočeš biti pameten in "okoli prinesti" mene, se to ne da, ker pes je tisto pošteno bitje, ki vsako nepravilnost kaznuje. Ali tako, da spet useka ali pa tako, da ni napredka.

Zato tako rada delam s psi. So najbolj fer na tem svetu in ne prenesejo sprenavedanja in nepoštenosti.
 

Čist cel dan je bil sonce..in opeklo me je :))

spet bom vsak dan opečena, ampak to je ok, ker pomeni, da je sonce :))

Sonce pomeni tudi skrajni čas, da poligon začen dobivat videz negovane okolice.
V Bauhaus sem šla čisto po nekaj drugega, kar seveda niso imel, kupila sem pa vse, kar niti nisem mislila. Od kar nisem več v službi, sem čisto nič ženska in sploh ne hodim po strcunah, zato takrat, ko sem tam nakonadim za nazaj. Samo največkrat sem ravno v Bauhausu in počasi že nimam več placa na poliognu.
Ampak, vseeno, srce mi ni dalo in bom poslusila še enkrat s projektom japonski javor.
Prvič je bilo kratko a sladko, potem pa so ga pojedle srne. Bomo videli kako dolgo se bo razvija projekt javor no.2 :)

Ko moram vse to prenest na poliogn, se vedno hodujem nad tem, da se z avtom ne more gor. Ampak ok, bolje da se malo sprehajam, kot pa da mi mulci zorjejo poligon.

Viseča vrba - kmet mi je že povedal, da bo crknila ker je premalo vode - dokler ne probam ne verjamem!

En javor

Pa še en.
Ko sem videla veternice, sem se spomnila, da smo imeli lani 2 leseni figurcic - zajčka in tulipan. Sem če čisto pozabila, da so nam ju ukradli. No veternice naj mi saj malo pustijo, da jih vidim kako se vrtijo.
Danes so bili tanovi najmanjši...eni so prav ogromni:)

Brez bulčkov ne gre :)

Učenjaki pa že trenirajo za svoj prvi piknik :)

samo to je res čist prehuda sprememba. Še prejšnji teden smo bili v kapah in šaliih, danes pa že v kratkih rokavih.

Vreme me bo spravilo na kant

Še dobro, da ni čisto tako, ampak bi bilo pa res lahko tako.
Danes sem lahko namesto 5 skupin, speljala le eno.
Če najprej sije sonce, čez pol ure pa lije, kot iz škafa. Kje je tu logika, da so bile celo noč nevihte?
Ampak je bila pa zato ta ura toliko lepša.
Ker nas je zapustil en ego trip, s katerim bi se lahko razumela šele, ko bi svoj ego spustil na dolžino svojega spolnega organa, je skupina zaživela v svoji najboljši luči.
Moški egi imajo pač probleme z mano, ker sem jaz pač ženski ego, ampak ne ego, ampak samozavest serijsko, ki ima doživljenjsko garancijo. In če česa ne prenesem je to, da svoje nedelo in svoje neuspehe prenesejo name. Da sem jaz kriva in neorganizirana in da se pri meni nič ne nauči. Če vsi tvoji tečajniki že vse delajo, potem res niso samouki, ker delajo iste stvari. Torej ne bo problem v meni. Včasih sem se še ukvarjala s takimi ljudmi in skrbela za njih, da bi šli čez ta ego in probali spravit njega, ne psa v red. Sedaj se pa sploh ne ukvarjam več s temi ljudmi brez jajc, ki se skrivajo za narejenimi egi. Lučbki dragi...nisem kurba, da vam bom lagala kako ste dobri. Če niste niste, pa pika! Sploh pa ne razumem zakaj bi odrasel človek imel potrebo po tem, da bi nekomu dokazoval, da gre z glavo skozi zid. Pojdi, če te to zabava. Mene ne. In vedno mi je žal vsake ure, ki jo zapravim za take, ma saj so reveži, saj jim ni fino v tej koži, samo dokler se sami tega ne zavedo, jih nihče ne more pomagat.
Žal mi je, ker vem da ob tem trpijo ostali tečajniki, ker njim tudi ni fino, da nekdo dela norca iz mene hkrati pa največjo bruko naredi sebi. Zgubljeni trenutki so za vedno zgubljeni. Smo pa zato danes babe bile toliko bolj pridne in šele danes sem v bistvu videla, kako odlična skupina je to.
Jo, ko izločiš plev šele vidiš vso veličino. In danes je sigurno sonce posijalo samo zato, da se vidi in da vsi tako skupina kot jaz dobimo potrditev da so odlični, da psi delajo že res odpoklice iz igre in znajo biti čisto pri miru, ko ne delamo nič.
Prav taka prava babja skupina smo:)

Če se je še kdo našel v tem zapisu, naj se ne sekira, ker se vse da uredit. Vsak ima kdaj slab dan, samo ko se dnevi ponavljajo veš, da to ni dan, ampak kar vsakdan. Tukaj pa jaz dvignem roke, ker to ni potem več primer za pasjo učiteljico.
Pa da ne bo nesprazumov, tudi ženske imajo velikokrat problem z egom, samo tam je največkrat potem problem čisto drugje. Tudi tam nekje potem ne morem več, ker za vse velja - če se nočeš spremenit, ti tut jaz ne morem pomagat.
Tisti, ki se je osebno prepoznal...ne piši mailov, ne kliči in ne pošiljaj sms-sov. Če je prizadet tvoj ego, ti lahko ponudim pomoč pri strokovnjaku, če se boš potolažil pri tem, ko boš iskal pravico, ti dam pa kontakt od mojega odvetnika.
Saj veš...ko se dva ega začneta dajat kdo je boljši ali kdo bolj prizadet...nikoli nikamor ne prideta- zato tu končam najino skupno pot.

Čudna so pota gospodova...al kako se že temu reče

V bistvu imam v življenju res srečo. Moj prijatelj mi večkrat pravi da sem kot Forrest Gump - no uradno povem, da nisem, ker tečem pa res ne! No...ko jaz zalavfam na poligonu, vsi vedo, da bom letela med pse ker delajo sranje oz, da se bo sranje rešilo v tren oka.

Zakaj naslov čudna so pota...

Danes sem zabrkljala vse z urnikom kar bi se dalo. Ene sem odpovedala, ker v blatu ne bi bilo fer psom težit, da naj ležijo pri miru, in sem druge nehote prestavila za eno uro. Noben ni rekel, joj me ne bo. Ena mi je odgovorila uuuu težka bo, mogoče bom zamudila, pa mi sploh ni kapnilo, da bi bilo kaj narobe.

Šele ko smo šli k avtom, sem čukasto gledala v Špelo kaj počne tam in itak da mi ni potegnilo, da je ona ob petkih v skupini, ki sem jo nehote prestavila za eno uro.

Včasih mi je kar malo srhljivo, da vse kar rečem tečajniki naredijo, da jim je ok.

To me vedno spomni na september, ko sem jih prosila za razumevanje, da bo kdaj kaj odpadlo ali pa da ne bom čisto pri stvari, ker imam doma bolno psico. 

Prav tko nezemeljsko se ti zdi, da v tem svetu, kjer je šla v marolo tako morala  kot vrednote še obstajajo ljudje, mnogo njih, ki jih res ni bilo problem se maksimalno prilagodit tebi zato, ker imaš problem. Pa še plačali so ti za vse to. Vedno namreč razumem finančno stanje človeka in se maksimalno prilagodim glede plačila. Ko smo septembra začeli s šolo in ko sem v naprej povedala, da nam bo verjetno zaradi Bajke kaj odpadlo, so vsi, pa vem da nekateri res niso imeli, prinesli denar brez da bi jim sploh rekla, da ga rabim.

Tako nedojemljivo je to, ko tako ugotoviš koliko ljudem pomeniš.

Tako kot danes, vsi so prišli eno uro prej, čeprav so morali spremeniti vse plane. Pa res sem jih čisto po pomoti naročila uro prej.

Če dobro pomislim ni bila pomota, ker sem cel dan če ne fizično pa v mislih z mojimi gosti, predvsem z enim od njih, da sva res čimveč skupaj, ker vidim da ga pomirjam in da se spreminja na bolje. Zato sem takoj, ko sem odpovedala eno skupino, skalkulirala, kaj lahko še z njim naredim in pozabila pomislit še na kaj drugega. Pa kaj je ena urca proti neskončnosti ;)

Moje poti se počasi povezujejo v tisto, kar je prav in kar je prav tudi za druge, pa tega še ne vedo.

Sicer pa ne vem kako točno bom razlagala ljudem, da v življenju ni vse samo tisto kar lahko stvarno dokažeš, ampak da obstaja tudi nekaj za kar ni stvarnega dokaza, ampak definitivno deluje. Celo veliko bolje kot vse stvari s stvarnimi dokazi.

To, kar že zadnje dni nekako v rezervi govorim, se je začelo dogajat. Povezati vse stvari v celoto, da bomo skupaj lahko pomagali tudi psom, katerim se ne da pomagati na razumski ravni. Namreč zavedajoč ali nezavedajoč nas v življenju vodijo energije. Ne znamo si povedat zakaj nas nek človek že po telefonu potegne, zakaj nas nekdo odbije. Zakaj se nekje počutimo dobro, nekje bi pa čimprej ušli. 

Temu se reče energija.

In te energije sestavljajo tudi naše telo, in če niso v ravnovesju zadeve ne delujejo.

Imam kar nekaj psov, kjer je moje znanje odpovedalo. Ki imajo za seboj odlične lastnike. A psi so še vedno tam kjer so. So obvladljivi, ampak niso obvladani. Kar nekaj jih je. Ali pa so se jim odprli strahovi, ki jih ne moremo pojasniti in tudi ne odpraviti. Ko se je kuža spremenil za 100% pa ne vemo zakaj.

Nihče od teh psov ni agresiven, da smo si na jasnem. Vsi ti psi, so čudoviti psi, ki pa se ne morejo kontrolirat in so hiper ali pa čisto mirni.

Življenje ti vedno ponudi nekoga, ki ti lahko točno takrat, pa se tega sploh še ne zavedaš, doda tisto, kar rabiš.

V mojem primeru, mi je življenje ponudilo ob pravem trenutku Petro.

O njej sem razmišljala že konec novembra, ko sem videla, da smo z Bajko prišli na točko, kje ni več napredka, vedela pa sem, oz. čutila pa sem, da to še ni konec rehabilitacije. Neka notranja sila me je vodila k temu, da najdem rešitev.

Takrat se mi je v življenju pojavila Jana, ki je pomagala najprej meni, da sem se lahko še bolj odprla in si začela še bolj zaupat ter verjeti, da delam prav. Pomagala pa je tudi Bajki, saj je šele po njej Bajka postala zadaj kompaktna.

Zakaj me je takrat pripeljalo k Jani in ne Petri, o kateri sem tudi razmišljala...zato, ker ti življenje vedno prinese tisto, kar potrebuješ, samo moraš se prepustiti, oz. moraš se spustiti na nerazumsko raven, ko se prepustiš toku.

Dejstvo, ki ga sedaj verjamem je, da če bi takrat spoznala Petro, bi bila tako osredotočena na Bajko, da bi bile moje misli res samo za njo. Tako, pa sem spoznala Jano, ki je najprej odprla mene, da sem lahko po vsem skupaj, ko sem 3 mesece res živela samo za Bajko bila sposobna sprejemat še okolico tudi za ostale zadeve. 

In tako je Petra prišla ob pravem času, ko sedaj čisto točno vem, kaj še manjka v moji celoti dela s psi. Ko sem sama začela že s svojim izobraževanjem in naredila reiki prve in druge stopnje, da lahko pomagam z energijo tudi sama. Ampak točno se zavedam svoje omejitve, ki se ji reče čas. Zato sem potrebovala še tisto zadnjo stvari, ki mi zaokroži celoto - nekoga, ki bo to lahko namesto mene dokončal.

Energijska osteopatija, bolj kot poslušam Petro, bolj kot spremljam rezultate na psih, točno teh psih, zaradi katerih sem začela razmišljat o tem "nekaj več", vem - to je to.

Prišla je ob čisto pravem času in že skupaj pomagava 4 psom.

Zanimivo je, da imam te psa, ki imajo te težave prav posebno rada, da mi prav posebno sežejo v tisti del srca, ko bi jim dal vse, če bi le lahko. In zato sem toliko bolj vesela in ne vesela, ampak srečna, ko vidim, da sem jim lahko dala. Dobili bodo svoj notranji mir.

Zvečer me je klicala, ko je šla od enega tečajnika, zaradi katerega mi je bila zadnje čase ful hudo, saj je zapadel v tako notranjo krizo, da se ni hotel niti igrati niti se ni mogel sprostiti. Gledati takega psa, ki se je igral, ki je bil vesel, je groza.

Ko slišiš, da bo ok, da je kuža srček, da je res zlat...ti ogreje srce in nariše nasmeh na usta. 

Ob takih trenutkih si rečem...ma mogoče pa zaradi vsega tega, ko res za vsakega izmed vseh teh psov, ki jih imam v šoli, čutim odgovornost in mi ni vseeno za njih, njihovi lastniki naredijo vse, kar jim rečem, pa čeprav kako uro prej, ali pa se obrnejo in gredo nazaj domov, ker so prišli točno, a prepozno.

Spet imave obiske :)

Danes so prišli na obisk spet Gas, Nodi in Smoky.
Gasko ima še vedno težave s svojo psiho. Upam, da nam bo uspelo s pomočjo lastnice in energetske osteopatinje rešiti njegove stiske in bo postal ok kuža.

Nodija sem izkoristila za primerjavo kaj pomani biti golič in predvsem me je nekako pomiril, da Bajka ima dlako

Odveč je zgubljati besede, da je moj lubček od vseh teh ta mali pišek. Borc je, ker se mora poskrbeti zase, da ga ne pomedrajo taveliki.

Pa prav pašeta si z Bajko.

Brez te fotke pa ne gre :)

 Bajka me je spet lepo presenetila, saj je tako prav brez problemov sprejela vse tri in se igrala z njimi. Ko je videla, da Gasa ne more ujet, se niti ni trudila z njim, ampak se je posvetila tamalima.

Verjamem da ni doma lahko imeti napsihiranega psa, zato je ena izmed kratkoročnih nalog, ki se jih bom lotila, povezati vse alternative skupaj, da bomo celostno pristopili k reševanju pasje - človeških težav.

Prosta nedelja

Danes sem imela uradno prosto nedeljo. Nedeljsko senior ligo sploh ne štejem za delo, saj smo tam zato, ker nam je fino. Danes sem zamudila, ker sem bila na masaži in se sploh niso sekiral. Šli so na travnik in se igral. Naše kave so pa itak že tradicionalne. Danes je bilo nove samo to, da se nam je pridružil še en produkt našega poligona :) Ja, poliogn je ploden :)

Teden, ki je za mano je bil lep. Kljub dežju smo imeli šolo, ker sedaj čakat lepo vreme je utopija. Pa nam je kar uspelo in smo imeli več ali manj po suhem.
Ne razumem določenih ljudi, ki pridejo občasno v šolo, pa nič ne delajo doma, potem pa mislijo, da bodo zvezde večera. Pa jade....so ja, samo so prej kekci večera. In kar me pogreje zadnje čase in si res ne bom več pustila. Potem namesto, da bi bili tiho, raje delajo norca in sebe in mene, kot pa da rečejo mea culpa in so tih.
Konec je prizadetih, predvsem moških egov. Me je nek dan imelo, da bi mu rekla, naj ga spusti na velikost svojega lulčka, da potem bi lažje živel. Ker z majhnim egom gre, prevelik dela pa škodo samo sebi.
Ampak z njimi živijo oni, ne jaz. Itak sem se že naučila, da taki gredo, ker jim ego ne dovoli ostati, saj se zaletavajo v zid, ki se ne premakne, amapak celo napada nazaj.

Sem bila v  četrtek tako vesela. Po 4 mesecih sem spet videla Lio. Punco, ki mi je dala za mislit, da se vse z vzgojo in šolanjem tut ne da. Da obstaja tudi neka sila, ki ne ustavi psa. O njej sem pisala večkrat
Lio je obiskala energijska ostoepatinja in od kar jo je in od kar delajo z njo, je punca čisto druga. Priznam, da bi se mi kar malo za malo zdelo, če ne bi spet ven padla, ko me vidi. Po drugi strani me je bilo ful strah, kaj če vse uničim, ker psica me ima pač rada. Tako, zelo zadržano sem šla v prvi stik z njo. Še prej sem seveda povprašala za navodila kako naj reagiram.

In bila sem zelo vesela, ker je bila stara dobra Lia, po drugi strani se mi je pa takoj užgal alaram...neee, ne smem jo preveč dvignit, ker bo šlo vse delo v rit. Hitro je dobila cufo in vse je bilo ok:)
Največje presenečenje oz. prav tko wtf efekt, sem pa doživela na kavi. Najina zadnja kava je bila kot v nemem burleskastem filmu. Lia gor, lia dol, gor, dol...tokrat...kot da ni isti pes. V bistvu mi je bilo prav tko mal mim, ker ni skakala okoli mene, pa vse je bilo umirjeno...sploh ni isti filing, kot si ga vajen.

Zato sem dobila dokončni da vsem svojim razmišljanem o tem, da je treba neki spremenit in začeti delat drugače.
Zavedno ali nezavedno to že počnem pri nekaterih. Sedaj bom res prav načrtno, pri tistih, ki bodo pustili delala še z večjim poudarkom na stvareh, ki niso del kinologije, ampak del energije in višjih zemljskih in vesoljski sil.
Ker to je to. So psi, ki niso krivi da so taki, in da se jim pomagat. Samo ne na ta način, kot smo navajeni.

Kinologija je najbolj umazana dejavnost, ki nima novenega nadzora

Danes sem spet dobila hladen tuš zaradi te ljube naše kinologije, ko je vsak šarlatnat bolj krit, kot pa pes. Ker sem zanemarila eno zelo pomembno dejstvo - pes je samo stvar!
In personalizirat stvar se pač ne sme. Zato je pri nas dovoljeno vso šarletanstvo in nategovanje ljudi.

Mlad človek špara denar, da si kupi svojega prvega psa, pa je naletel na legalnega šteparja, ki ga je nategnil po celi črti in mu prodal za polno ceno škar psa.
Rezultat te nategancije je, da bo našel novo žrtev s katero bo lahko prav tako vehamentno delal, kot je s tem fantom, ki je ostal brez psa.
In kaj mu moremo? Nič, ker vzreja po pravilih in bo še naprej vzrejal s psoma, ki sta dala ven mladiča brez jajc...zakaj? Zato ker mu nihče nič ne more.
Ja, itak kinologija sledi moderni državnim smernicam, kjer je goljfuja legalna in zaželjena.

Prav tako bo po vsej verjetnosti dobil status nevarnega psa pes, pardon stvar, ki ni bil kriv, da je ugriznil. Ker je bil izvan, ker je bil tam zato da ne bi več grizel. Ampak zaradi nestrokovnosti, ko lahko vsak na črno dela in se vsak lahko imenuje strokovnjak, je ne samo zajebal psa, še življenje mu je uničil, ker bo obosjen celo življenje na povodec in nagobčnik?
Zakaj?
Ker se je nek kvazi strokovnjak popolnoma nestrokovno lotil prevzgoje in ga je v fazi prevzgoje pes užgal. Moje mnenje....ma pes je čudovit, da ga ni ugriznil že prej in ugrizil tako, da bi si zapomnil za celo življenje.
kako že...aja, delo na črno, nategovanje ljudi, kvazi znanja in titule....čisto normalno, kot je v državi.

Bruha se mi, ker sem danes pesonalizirala predmet oz stvar. Moja napaka. Čustvom sem dala prednost pred profesionalnostjo. Ne smem pozabit, da delam s stvarjo. Samo zakaj za vraga pa o isti stvari govorimo da jo mučimo, ko ji gor damo bodlje ali pa štrom? A sedaj je pa nismo personalizirali.

Izdelava strokovnega mnenja

Tokrat sem izdelovala strokovno menenje za povsem banalen, rekla bom celo neumen primer. Pes je ugriznil trenerja pri katerem je bil na prevzgoji.
Hudiča, če se greš prevzgojo psa, moraš pa ja najprej vedeti kdaj te bo pes užgal in kdaj moraš nehat.
Če bo ta pes dobil status nevarnega psa, bom protestirala jaz!
Ker pes, ki je v prevzgoji in kjer trener ve in je seznanjen s težavo, saj je PLAČAN zato, da jo odpravi, ne more nikakor v nobenem primeru, ne glede na stopnjo ugriza, dobiti status nevarnega psa.
V času prevzgoje so vsi ugrizi posledica izvane reakcije. In vsi ugrizi psa so samo krivda prevzgojitelja in ne psa.

Če je količkaj strokovnajka bo vedel kdaj je treba nehat, da do ugriza ne pride. Če pa že gre zaradi faze prevzgoje ugriz izvati, mora biti pa toliko zaščiten, da mu igriz ne povzroči škode. Če pa ni bil, si je pa človek čisto sam krvi! Ja faza prevzgoje je tudi da, da ko je pes narejen izzivaš situacije v kateri je prej pes grizel. Samo ko je pes že toliko stabilen da veš, da ne bo ugriznil, in če že ugrizne to ni ugriz ampak samo praska, saj se zna pes do takrat že tolko skontrolirat, da če se ne ustavi sam, ga ustaviš ti s svojim glasom

Zato, če ta pes dobi status nevarnega psa, sistem ki je, ne štima in bom prva v vrsti, ki bom zahtevala revizijo postopka.

In ja, prevzgoje naj se lotijo ljudje, ki vedo kaj delajo :)

Ko sem pisala mnenje za tega psa, sem preučevala tudi delo tega, ki je prevzgajal in mi je zelo žal, ampak to kar je bilo narejeno, je kar klicalo k nesreči.
V bistvu je pes prav neverjeten, da ga ni ugriznil že prej.

Ja...tudi to je del mojega dela...oceniti psa ali je res nevaren okolici.

In ja, status nevarnega psa ne dobiš kar tako, če veš da tvoj pes ni kriv, potem poiščeš pomoč, tako kot jo je lastnik tega psa.
Ogled je narejen, mnenje je izdano...če dobi status, se borimo naprej. Ta pes zaradi tega dogodka statusa ne sme dobiti!
In ga ne bo!

Dan se je podaljšal, lahko začnem delat

Vse je tako kot mora biti, da začnemo s šolo. No, le ena mala malenkost nas še moti  - vreme.
Glede na zadnje čase, bom kot kaže morala spremeniti sistem in bomo morali delati tudi, ko bo dež. Nisem zagovornik dela v dežju, ker takrat nihče nič pametnega ne odnese s šole, razen kak prehlad.
Je pa res, da če se bo tako vreme nadaljevalo, bomo bili pač mokri, ker drugače ne bomo končali s šolo.

Vesela sem, ker imam vse termine zasedene in v bistvu lahko sprejemam samo še individualce ali pa tiste, ki imajo čas dopoldne.
Lepo je tako pogledat na urnik in reci...ja to je to, polni smo:)
Sicer je res, da bi se dalo še kaj narediti, če začnemo ob 17- ih samo realnost je, da je takih, ki lahko pridejo ob 17-ih v šolo čedalje manj.

Vedno sem še kaj sčarala in tudi za kakšno skupinco se bo našel še čas.