Po eni strani ful vesela, po drugi pa čisto nemočna

Dan vzponov in padcev.
Tretja ura prevzgoje - prostovoljne. Uspelo nama je ustaviti psa, predno je eksplodiral in takoj za tem, se je bil sposoben popolnoma skoncentrirat. Uspeh, ki ga lastnik sploh ne opazi, meni pa pove vse. Pove mi, vse bo ok:)
Zvečer dobim vesel sms, da je še dvakrat lahko pes šel mimo drugih psov. To je to, od sedaj gremo samo še naprej.
Zvečer so bili ta novi mladički, končno ni bilo tako vroče in smo bili na poligonu. Prvič smo se igrali, danes še zadržano, no nekateri so se čisto sprostili.

Za njimi so prišli malošolci. V tej skupini je ena psička, ki bi jo, najraje utopila v žlici vode. Zavetiščarka, ki plačuje davek neustrezne oskrbe v zavetišču. Ne govorim o zdravstveni oskrbi, govorim o tem, da bi moralo zavetišče, sploh če ima strokovno pomoč za to področje, poskrbeti za take mladičke in načrtno delati z njimi. Seveda je vprašanje ali so to sploh opazili, ker vprašanje koliko se sploh ukvarja z njimi.
Zavetišč, sploh takšno, ki ima celo zaposlenega strokovnjaka za vzgojo psov, bi moralo biti prvo, ki nudi nekaj več - pse, za katere v času bivanja v zavetišču poskrbijo za pravilno vzgojo in predvsem pse, za katere bodo vedeli kakšni so in kdaj so za posvojitev.
Ampak če bi gledali na pse, potem ne bi imeli dobre statistike in se ne bi rešili mladičkov takoj ko je možno. To, da pride mladiček čisto zgodaj v zavetišče še ne pomeni, da ga je treba čimprej oddat, ker s tem samo prenesejo odgovornost za takega nemogočega psa na posvojitelja, ki je prišel v zavetišče zato, da bi dobil mladička, ki naj bi bil ok.
Izgovori, da se vse da, sploh če začneš dovolj zgodaj, res niso ravno izgovori. Ampak dovolj zgodaj je od prvega dne, ko se je pes znašel med ljudmi in so začeli delati z njim. To je bilo pa v zavetišču in tam je bilo tistih odločilnih prvih par tednov, katere davek plačuje sedaj lastnik. Če bi strokovni delavec opravil svojo nalogo za katero je plačan in to celo iz davkoplačevalskega denarja, ne bi bilo tega problema. Pa ta mladič ima srečo, ker je dobil najboljšega možnega lastnika, ki je še bolj trmast kot on in ne bo, kolikor je v moji moči nikoli prišel v tisto statistko - vrnjen v zavetišče ali evtanazija "iz veterinarskih vzrokov".
Ampak je, točno tak- 95% ljudi, bi tega mladiča vrnilo nazaj že v prvih 14 dneh. en procent bi delal z njim kak mesec, obupal in ga dal nazaj. en procent bi rekli da tako mora bit in bi bil zavožen, tako kot je že kdo. En procent bi vztrajal in obupal po parih mesecih, ga vrnil v zavetišče ali pa bi bil uspavan in veterinarskih razlogov. En procent pa bi vztrajali in podredili svoje življenje temu mladiču, ki je imel neprimerno vzgojo tistih prvih par tednov, ko bi se mu moralo postavit meje. In ta en procent ima potem res fantastičnega, v nulo poštimanega psa.
In to bo imeli tudi ta lastnik, ker vztraja, ker gre čez psa in lastni ego. Ker bo. Ker mora!
Spoštujem to voljo, spoštujem vsak gib, vsako kontriranje. Že neštetokrat sem rekla, samo enkrat sem se nategnila in "rešila" psa. Nikoli več. Ko spremljam sedaj to muko, ja dobesedno muko, ker s tem psom ni res nič romantično lepega, si misli, da definitivno nikoli več. Čakam, da bomo zmagali, da bomo dokazali psu, da smo vztrajnejši in da se bo umiril.
Do takrat se počutim tako nemočna, občasno na robu obupa, ker ne morem pomagati, ker ne morem nič, kot samo spoštovati lastnika in čakati psa, da bo dojel to, kar bi mu lahko povedali v zavetišču, pa so naredili ravno obratno. Zaradi simpatičnosti je bil pes ljubljenček vseh in je lahko delal kar je hotel.
Simpatičen mladič, še ne pomeni da pozabiš na strokovnost in odgovornost do posvojiteljev.
No, saj če ti služba ni samo služba in dober filing imeti naziv strokovnjak za vedenje psov ali kaj podobnega, kar pač ta strokovni sodelavec oz. sodelavka ima.

Zgodovina nas bo uničila

Zadnje dni poslušamo samo še o preteklosti in o tem, kako moramo upoštevat zgodovino in ...bla, bla, bla.
Končno je nekdo tudi javno povedal to, kar je res. Zgodovina je zato, da vemo kaj je bilo. Če hočemo naprej, jo moramo pustiti točno tam, kjer je. V zgodovini!
To kar se zadnje čase dogaja v naši državi, me spominja na vse ljudi, ki pridejo k meni s problematičnimi in nevarnimi psi.
Živijo v preteklosti, sedanjosti nočejo priznati in vedno nekaj opravičujejo na račun preteklosti. Vsi bi radi boljšo prihodnost, noben pa ne bi nič spremenil. Samo jamral, krivil preteklost za vse, v sedanjosti obupal še predno je začel, pa hkrati samo jamral o prihodnosti.
Ko se bo preteklost pustilo tam, kjer ji je mesto in se o njej ne samo ne bo govorilo, ampak tudi odmislilo, potem bo sedanjost imela možnost, da bo začela delati za prihodnost.
Ampak delat je potrebno. Narediti moraš prvi korak, in naslednjega in še naslednjega. Enega za drugim, počasi naprej. In ko se bo kolesje sedanjosti obrnilo, bo tudi prihodnost čisto druga.
Dokler jo pa gledamo skozi oči zgodovine, pa verjamem, da nihče nima prihodnosti oz. da nihče ne vidi nič svetlega in lepega.
Pa je to velja za vse, ki bi radi spremenili karkoli. Sebe, psa, politiko, stanje duha, ali pa zgodovino!

Kar je bilo, je bilo. Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. Ampak samo pod pogojem, da se bo začelo dogajat.
Ker zgodovina stoji, sedanjost se premika, prihodnost pa pride.

Nedelja popoldne

Ura je bila malo pred 18 in so začeli prihajat. Najprej en, potem še en,...lepa druščina so bili, kljub vročini in prazniku, ki je pred nami.

Tudi skupina za njimi je prišla skoraj vsa.

Na koncu ni bilo več vroče, so nas pa popikali komarji :(

Ni bilo šole!!

Po ne vem kolkih sobotah, sem se zbudila brez budilke. Občutek, ki ga že skoraj ne poznam. Pitje kave, branje časopisa, vse to, kar sem nekoč počela.
Takoj se spet navadiš nazaj.
Zvečer sva si že drugi dan z Bajko vzeli čas za sprehod in šle do save. Danes sem vzela tudi fotkič, ker se mi zdi, da če ga imam s seboj, nisem nič z Bajko, ampak ji samo neki po malem težim.
Ker sem ji dala doma žogico, je že vedela kam gre.

 Ta mi je najboljša, tut med kakanjem jo ne izpusti.

Ja, v Savo gre. To je pa največji žur, ki ga lahko doživi.
Spet bom imela nazaj šolo in bodo v Savo hodili tečajniki. Ampk bove pa čez dan odšle, ko je še bolj fino.

Korak naprej, korak nazaj

Tako nekako zgleda že cel dan. A bi al ne bi. Ja ali ne. Čisto simpl je. Samo odločit se je treba. Dve opciji. Nič drugega. Če bo ja, bom imela, če bo ne, ne bom imela.
Dejstvo je, da imam lahko samo en mesec, ok makismalno mesec in pol. Več ne, ker potem moram imeti pavzo.
Ne vem kaj naj.
Prazen imam točno še en tremin. Sedaj. Kaj pa potem? Je treba mislit tut naprej.
Ne vem kaj naj... Bom, ne bom.
Ne vem.
In  ta ja al ne, mi tut spat ne da!

Glavnina je končala

Danes je bil veliki dan. Število darilnih vreč je preseglo velikost mojega avta, zato sem morala iti dvakrat na poligon.
Vmes sem se spremenila v dedka mraza:), še dobro, da imam v pisarni mrzlo in je bilo pakiranje vrečk čist fino.

Najhuje bo sedaj pospraljanje in pakiranje majic, še za eno rundo.
Danes so zaključili učenjaki, dve skupini sta bili. Na koncu smo se združili, da smo res lahko naredili največ in lahko rečemo, da imamo vzgojene pse.

 Pred njimi so končali tudi malošolci.

Združevanje skupin na koncu se je pokazala kot dobra ideja in jo bom vsekakor vpeljala v program.
Psi znotraj skupine naredijo pakt in šele ko pridejo med ostale pse, se pokaže vsak individum.
Imeti toliko psov na poligonu je predvsem izziv za parkiranje:). Imeti toliko psov na poligonu je rezultat dela, ki so/smo ga vložili v tem času.
Sedaj pa malo manj na polno..kot kaže bom imela celo en dan v tednu čisto frej;)
Jupiii poletje je!

Moji velikani

Imeti skupino psov, kjer je včasih nevarno biti tam, je zanimivo. Različne pasme, ene naj bi bile take neučljive, trmaste, neprimerne za šolanje.
Ampak smo, naredili to, kar smo si zadali za tokratni cilj. Predvsem pa smo verjeli. No, verjela sem najprej jaz, da bom lahko združila tudi pse, ki niso prišli k meni ok. Ki jih je bilo potrebno popraviti in jim povedati kdo je kdo. Verjeti to, ni vedno lahko, sploh ko vidim, kako dopuščajo šole, da gredo taki psi od njih. Ajde, pa mogoče še razumem za male pse, ki se jih da fizično imet pod kontrolo. Nikakor pa ne velike pse, ki se jih ne da fizično kar tako zadržati.
Prvi korak je to, da imaš željo in vizijo. Potem je to samo še začrtana pot.
Jim je pa težje, definitivno, ker vložijo veliko več dela in truda, pa tudi odrekanja.
Tile moji velikani so se izkazali za fantastično skupino, ki se je našla in kjer skupaj užvajo psi in ljudje.
Hočem še kaj več...

Teden zaključkov je. Danes so bili oni, jutri ostali.

Zadnji dan se vedno malo v mislih odmaknem in jih opazujem z distanco. S tem se čustveno oddaljim od vsega skupaj, ker ni lahko se posloviti od njih, Skupaj smo v dobrem in slabem, skupaj gremo čez vzpone in padce. Skupaj smo takrat, ko bi me kdo že skoraj življenjsko zasovražil in podvomil v moje znanje in sposobnosti naučiti psa.

Skupaj smo res, v lahko rečem da v najhujšem obodbju zorenja obeh, ko pride do tega, da imaš vsega poln kufer in ko si misliš, ma zakaj že.

Težko mi je takrat, ker mi ne verjamejo, da bo kmalu veliko bolje, da se bomo čez par ur smejali sami sebi, kako so takrat zgubljali živce in skoraj vrgli puško v koruzo.

Tako hitro gre vse naprej, da sproti pozabljaš kaj vse je bilo in čez kaj vse smo že šli.

Zato mi je vedno zaključek tudi pokazatelj mojega dela in predvsem odziv tečajnikov na moje delo.

Ne rabim daril in hvalospevov. Dovolj je hvala in predvsem je dovolj to, da pridejo na zaključek, saj s tem pokažejo spoštovanje do mene in svojih sošolcev.

Nekateri pač tega nimajo v sebi in to jemljejo kot storitev, ki so jo plačali, vse ostalo, kar zraven dobijo je pa itak samoumnevno.

Danes so prišli vsi. Zame je to odgovor, da so bili zadovoljni in da smo nekaj lepega naredili in doživeli skupaj.

Res je to moja služba. A razlika med službo in mojim delom je ta, da to delam s srcem in da živim za vsakega tečajnika posebej. Za oba. Psa in človeka. Zato so zaključki vedno zame po eni strani malo več časa, po drugi strani pa čustveno slovo od mojim psov in ljudi.

Dan hlajenja v Savi

Ko je prevroče, je prevroče. Takrat, gremo v Savo. Tudi danes smo šli.
Najprej učenjaki

Ko greš z njimi vidiš, kaj si naredil z njimi. Točno to, kar smo si zadali cilj. Da gremo lahko z njimi kamor hočemo it. Veselje mi jih je opazovati, ker se ti zavrti leto dela, ki si ga vložil v njih. Eni leto si bili v šoli in se trudili, da so danes lahko to kar so.

Vesela sem za tiste, ki so to pot prehodili in so verjeli, da bo to mogoče. Danes imajo psa, ki so si ga želeli. Tisti, ki so vrgli puško v koruzo ali pa niso verjeli v cilj imajo pse, na katere se ne morejo zanesti, a to je njihov izdelek in sami so si krivi za to. Vsi so imeli enake možnosti, koliko so jih izkoristili je odvisno od njih.

Za njimi so prišli malošolci. Tut oni so šli v savo, kam pa naj grejo, če je zunaj 30 stopinj?

Luštno se mamo, res!

Piknik številka 3 :)

Spet je bila ura 10 in spet se je nosila hrana na poligon. Tokrat nas je bilo največ, pa vseeno vsi niso prišli :(. Lahko jim je žal, saj so zamudili en lep dopoldne v prijetni družbi, dobri hrani in pijači.
Tokrat smo imeli kar dva žar mojstra. Že preverjena in posvojena:) M2 - Miha in Matija:) Fantastično sta nas nafutrala, jaz pa sem bila vesela, saj končno nisem domov nosila čevapov.

Nikoli ne bom pozabila tega, da sem na piknik hodila s čajem.

Tudi za sladko je bilo poskrbljeno;)
Če potegnem črto čez vse tri. Bilo je nepozabno.
Angina, piknik, totalno utrujena, a vseeno vesela, ker vidim kaj jih je večina naredila iz svojih spov. Točno to, kar sem si zadala, da bodo Bajkini psi.

Mora bit

Danes sem se zbudila že ob pol šestih, zlimana in čist adijo. Kuhanje čaja in ne vem še katerih praškov, me je toliko spravil skupaj, da sem lahko šla še malo spat.
Predno sem šla od doma, sem si res rekla, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega.
In v ponedeljek bom al padla dol al bom pa zdrava.

Danšanji piknik je bil jutranji. Še nemalo nazaj bi rekla, da je nemogoče tako zgodaj pojest toliko mesa. Ma prav všeč so mi postali, ti jutranji pikniki:)
Bolj kot piknik, pa mi je všeč tole.

Kuža, ki je prišel k meni, ker se je tepel z ostalimi psi;)

Punca, ki je bila odvzeta it obupnih razmer.

Punca, ki je na začetku samo lajala na druge pse.
In vsi ostali, ki so prišli vsak s svojimi težavami.

Smotki mali, ki to več niso.

Hrana je bila le pika na i;)

Še jutri...

Piknik vikend

Petek piknik
Sobota piknik
Nedelja piknik...

Današnji ni da ni piknik:

Tolk sem se nažrla, da tut živet ne morem. No, to že dva dni težje, ampak danes sem pa sita, kot včasih. Presita!
Zmagu je pa prebranac!

Tele dnevi so naporni, ker sem na antibiotiki, da sploh lahko živim. Spim, grem delat in grem nazaj spat. Ne gre drugače. Dobr, da jem na poligonu. Angina me je dotolka.

Dež, sonce, dež, sonce, dež, toča, sonce, dež

No tako nekako je že cel teden.
Včeraj smo rekli, da gremo v Tivoli. Ja, smo šli nekateri in smo padli v naliv s točo. Nisem še doživela tako velike toče in da bi jo metal dol skora 5 minut. Noro. Dobro, da sem bila blizu parkirišča z drevesi in da je bilo prazno. Da bi to doživela med vožnjo....ne vem, ni dober občutek, res ne.
Moram reci, da sem bila pošteno presenečena, da so bili nekateri v Tivoliju. Vsak čas, da so bili. Sicer se je vreme odločilo, da bo spet dež in smo obrnili in šli domov.
Danes sploh nismo imeli šole.
Je pa dež dober, keri mam čisto vse pripravljeno za zaključek šole in čisto vse papirje v fasciklih.
Tudi za jutri, ko začnemo z novimi piški je vse v mapi.

Samo dež pa vseeno lahko neha padat!

Sprehod, ki je spremenil vse

Okrevanje je proces, ne dogodek (Anne Wilson Schaef)
Danes sem mislila, kako bom dan preživela v postelji. Na kavi po šoli sem mislila le na to, kako grem spat. Prišla sem domov in Bajkine učke so rekle, da gremo ven. Ja. vem. Sonce, pes bi šel ven. Včeraj je cel dan deževalo, zato so bili tudi sprehodi kratki.
Soseda mi je dala sončnice za poflancat, druga mi je ponujala čebulce za drugo leto. Ja ni, Bajko v avto in gremo na poligon. Poflancala in karkoli se že naredi s čebulicami sem zelo hitro. Dan je bil res lep. Z Bajko sva se še malo poigrale in šle skuhat kosilo.
Po kosilu sem imela še vedno načrt, da grem na hitro ven in spat. A...bolj kot obračaš, bolj usoda obrne.
Fotkič sem vzela, da pofotkam poligon še iz druge, nepasje perspektive.
Nova cvetlična gredica je zelo lepo uspela in je že skoraj popolna

Vsak dan sem vsaj po 3 ure na poligon in vsak dan greva še z Bajko čez. A šele danes sem videla najlepšo rožo, ki jo vsako leto iščem in občudujem v naravi.

Lani nisem našla niti ene lilije. In ko sem jo zagledala na poligonu, no malo bolj skrito, sem kar pozabial dihat. To rožo sem naredila že na pol boginjo v svoji glavi. Ko sem že mislila, da je izumrla se je pojavila po več kot 10-tih letih nazaj. Tisto leto smo prvič očistili Slovenijo in se je pojavila, kot da nam je rekla hvala. Takrat sem bila čisto besna na eno gospo, ki se je dnevno, vsakič z novim šopkom, teh lepih rož sprehajala po savi. Nekega dne sem ji povedala svoje. Lani jih spet ni bilo. Letos pa kar na poligonu:) Takoj sem se zbudila in začel se je raziskovalni trip.
No, še prej sem pregledala še poligon. Letos je nov še kivi. Mogoče bo ratal, mogoče ne bo. Zaenkrat mu kaže kar dobro.

Ni mi jasno, kot da bi zrasle čez noč - včeraj res nisem bila nič na poligonu. Zagledala sem še eno.

Turški nageljni so se samozasadili, tam kjer so bili na začetku jih več ni.

Glavna gredica je letos polna trajnic in vmes pašejo tudi enooletnice.

Spanje me je minilo že ob pogledu na lilijo, sedaj, ko sem našla kar 2 v okolici poliogna, naju je z Bajko gnalo naprej.
Travniško -gozdno cvetje. Na žalost ni še pokošeno, da bi lahko prišla še kam drugam, zato sva šle po standardni poti, ki je itak vsak dan drugačna.

Moja punca je res zlata. Sploh se ne zavedam, kako pridno psico imam.

Bajči v pozoru kdaj jim bom kaj vrgla

Ta mi je pa ratala :)

Med tem, ko sem se igrala z njo in ji metala storžke, sva prišle na novo jaso. Na obrobju zagledam spet njo.

Bil bi greh, če ne bi...

Moja punca kljub 8 letom še vedno nori na polno in ji je spehod, brez palčk, kot da ga ne bi bilo.

Sprehod nadaljujeva proti domu, ko v daljavi spet vidim njo.

Muc naju je pričakal doma in spet sva padli v realni čas.

 Današnji sprehod me je res spremenil. Dal mi je tisto energijo, ki sem jo že pošteno pokurila. Nič spanja, zvečer sva ponovile. Brez fotika in malo drugje. Tudi tam smo. Upam, da tam tudi ostanejo.