V bistvu imam v življenju res srečo. Moj prijatelj
mi večkrat pravi da sem kot Forrest Gump - no uradno povem, da nisem, ker tečem
pa res ne! No...ko jaz zalavfam na poligonu, vsi vedo, da bom letela med pse
ker delajo sranje oz, da se bo sranje rešilo v tren oka.
Zakaj naslov čudna so pota...
Danes sem zabrkljala vse z urnikom kar bi se
dalo. Ene sem odpovedala, ker v blatu ne bi bilo fer psom težit, da naj ležijo
pri miru, in sem druge nehote prestavila za eno uro. Noben ni rekel, joj me ne
bo. Ena mi je odgovorila uuuu težka bo, mogoče bom zamudila, pa mi sploh ni kapnilo,
da bi bilo kaj narobe.
Šele ko smo šli k avtom, sem čukasto gledala v
Špelo kaj počne tam in itak da mi ni potegnilo, da je ona ob petkih v skupini,
ki sem jo nehote prestavila za eno uro.
Včasih mi je kar malo srhljivo, da vse kar rečem
tečajniki naredijo, da jim je ok.
To me vedno spomni na september, ko sem jih
prosila za razumevanje, da bo kdaj kaj odpadlo ali pa da ne bom čisto pri
stvari, ker imam doma bolno psico.
Prav tko nezemeljsko se ti zdi, da v tem svetu,
kjer je šla v marolo tako morala kot vrednote
še obstajajo ljudje, mnogo njih, ki jih res ni bilo problem se maksimalno prilagodit
tebi zato, ker imaš problem. Pa še plačali so ti za vse to. Vedno namreč
razumem finančno stanje človeka in se maksimalno prilagodim glede plačila. Ko
smo septembra začeli s šolo in ko sem v naprej povedala, da nam bo verjetno
zaradi Bajke kaj odpadlo, so vsi, pa vem da nekateri res niso imeli, prinesli
denar brez da bi jim sploh rekla, da ga rabim.
Tako nedojemljivo je to, ko tako ugotoviš koliko
ljudem pomeniš.
Tako kot danes, vsi so prišli eno uro prej,
čeprav so morali spremeniti vse plane. Pa res sem jih čisto po pomoti naročila
uro prej.
Če dobro pomislim ni bila pomota, ker sem cel dan
če ne fizično pa v mislih z mojimi gosti, predvsem z enim od njih, da sva res
čimveč skupaj, ker vidim da ga pomirjam in da se spreminja na bolje. Zato sem
takoj, ko sem odpovedala eno skupino, skalkulirala, kaj lahko še z njim naredim
in pozabila pomislit še na kaj drugega. Pa kaj je ena urca proti neskončnosti
;)
Moje poti se počasi povezujejo v tisto, kar je
prav in kar je prav tudi za druge, pa tega še ne vedo.
Sicer pa ne vem kako točno bom razlagala ljudem,
da v življenju ni vse samo tisto kar lahko stvarno dokažeš, ampak da obstaja
tudi nekaj za kar ni stvarnega dokaza, ampak definitivno deluje. Celo veliko
bolje kot vse stvari s stvarnimi dokazi.
To, kar že zadnje dni nekako v rezervi govorim,
se je začelo dogajat. Povezati vse stvari v celoto, da bomo skupaj lahko
pomagali tudi psom, katerim se ne da pomagati na razumski ravni. Namreč zavedajoč
ali nezavedajoč nas v življenju vodijo energije. Ne znamo si povedat zakaj nas
nek človek že po telefonu potegne, zakaj nas nekdo odbije. Zakaj se nekje
počutimo dobro, nekje bi pa čimprej ušli.
Temu se reče energija.
In te energije sestavljajo tudi naše telo, in če
niso v ravnovesju zadeve ne delujejo.
Imam kar nekaj psov, kjer je moje znanje
odpovedalo. Ki imajo za seboj odlične lastnike. A psi so še vedno tam kjer so.
So obvladljivi, ampak niso obvladani. Kar nekaj jih je. Ali pa so se jim odprli
strahovi, ki jih ne moremo pojasniti in tudi ne odpraviti. Ko se je kuža
spremenil za 100% pa ne vemo zakaj.
Nihče od teh psov ni agresiven, da smo si na
jasnem. Vsi ti psi, so čudoviti psi, ki pa se ne morejo kontrolirat in so hiper
ali pa čisto mirni.
Življenje ti vedno ponudi nekoga, ki ti lahko
točno takrat, pa se tega sploh še ne zavedaš, doda tisto, kar rabiš.
V mojem primeru, mi je življenje ponudilo ob
pravem trenutku Petro.
O njej sem razmišljala že konec novembra, ko sem
videla, da smo z Bajko prišli na točko, kje ni več napredka, vedela pa sem, oz.
čutila pa sem, da to še ni konec rehabilitacije. Neka notranja sila me je
vodila k temu, da najdem rešitev.
Takrat se mi je v življenju pojavila Jana, ki je
pomagala najprej meni, da sem se lahko še bolj odprla in si začela še bolj
zaupat ter verjeti, da delam prav. Pomagala pa je tudi Bajki, saj je šele po
njej Bajka postala zadaj kompaktna.
Zakaj me je takrat pripeljalo k Jani in ne Petri,
o kateri sem tudi razmišljala...zato, ker ti življenje vedno prinese tisto, kar
potrebuješ, samo moraš se prepustiti, oz. moraš se spustiti na nerazumsko
raven, ko se prepustiš toku.
Dejstvo, ki ga sedaj verjamem je, da če bi takrat
spoznala Petro, bi bila tako osredotočena na Bajko, da bi bile moje misli res
samo za njo. Tako, pa sem spoznala Jano, ki je najprej odprla mene, da sem
lahko po vsem skupaj, ko sem 3 mesece res živela samo za Bajko bila sposobna
sprejemat še okolico tudi za ostale zadeve.
In tako je Petra prišla ob pravem času, ko sedaj
čisto točno vem, kaj še manjka v moji celoti dela s psi. Ko sem sama začela že
s svojim izobraževanjem in naredila reiki prve in druge stopnje, da lahko
pomagam z energijo tudi sama. Ampak točno se zavedam svoje omejitve, ki se ji
reče čas. Zato sem potrebovala še tisto zadnjo stvari, ki mi zaokroži celoto -
nekoga, ki bo to lahko namesto mene dokončal.
Energijska osteopatija, bolj kot poslušam Petro,
bolj kot spremljam rezultate na psih, točno teh psih, zaradi katerih sem začela
razmišljat o tem "nekaj več", vem - to je to.
Prišla je ob čisto pravem času in že skupaj pomagava
4 psom.
Zanimivo je, da imam te psa, ki imajo te težave
prav posebno rada, da mi prav posebno sežejo v tisti del srca, ko bi jim dal
vse, če bi le lahko. In zato sem toliko bolj vesela in ne vesela, ampak srečna,
ko vidim, da sem jim lahko dala. Dobili bodo svoj notranji mir.
Zvečer me je klicala, ko je šla od enega
tečajnika, zaradi katerega mi je bila zadnje čase ful hudo, saj je zapadel v
tako notranjo krizo, da se ni hotel niti igrati niti se ni mogel sprostiti.
Gledati takega psa, ki se je igral, ki je bil vesel, je groza.
Ko slišiš, da bo ok, da je kuža srček, da je res
zlat...ti ogreje srce in nariše nasmeh na usta.
Ob takih trenutkih si rečem...ma mogoče pa zaradi
vsega tega, ko res za vsakega izmed vseh teh psov, ki jih imam v šoli, čutim
odgovornost in mi ni vseeno za njih, njihovi lastniki naredijo vse, kar jim
rečem, pa čeprav kako uro prej, ali pa se obrnejo in gredo nazaj domov, ker so
prišli točno, a prepozno.
