Jutri se začne v Kopru svetovno prvenstvo belgijcev.
Mal me je nostalgija prijela. Z Ajško sva res delale k nore, trenirale na polno. Ajša je bila neuničljiv stroj.
Me ma da bi šla pogledat, samo se mi sami ne da. Ajde če bi bil to svetoven za vse pasme, sem takoj tam, mailne me pa delajo živčne ko jih gledam in niso dovolj močen magnet. Razen mondio...s
Ob gledanju filmčkov iz mondia se vedno spomnim, kao v prvo ni vedela kam naj ugrizne markerja če ni rok. Ko je dojela, da lahko ugrizne kamor hoče...je grizla k nora :)
Ko ji je marker nad glavo spraznil saržer 9-tke je samo zaprla oči in držala. No, edina njena napaka je bila, da je bila tolk not, da sva imele ogromne probleme s spuščanjem. Kar sedaj mirno prepisujem napačnemu šolanju, ker smo jo preveč dvigovali tja, kjer je bila že naravno nenormalno dobra.
Za take treninge moraš seveda imeti dober material v psu in pa ogromno časa in denarja. Če želiš imeti hkrati psa, ki je družinski pes in psa, ki grize, moraš imeti res ful treningov in se tudi drugače, v prostem času ukvarjat z njim.
Vprašanje kaj bi sedaj s tem znanjem naredila s psom, po drugi strani pa priznam, da vprašanje če bom še kdaj delal psa tako "norega" na obrambi.
Težko je namreč dobiti kombinacijo dobre genetike, pravega treninga, seveda še dobrega markerja, da bi lahko spet imela psico, ki je bila sposobna takih preklopov. Midve sva šle po markerja domov, ajška je sedela na zadnje zicu in mu celo pot dajala lubčke. Že na parkirišču so se stvari obrnile za 100%. Takoj ko je dal nase markeske hlače, se je Ajša spremenila v "pošast". Kolikokrat nama je čez prtljažnik skočila vanj, ker sem jo pozabila dati v povelje med tem, ko se je on ogreval. Da ne govorim kaj je delal z njim na poligonu. Krvavo, včasih res dobesedno krvavo si je zaslužil vsak trening.
Ko je dal hlače spet dol, se je Ajška spremenila nazaj v najbolj ljubeznivo psico, ki se je spet z markerjem na sprednjem zicu peljala najprej na kavo, potem pa še domov. Ponavadi mu je na kavo še v naročje lezla in talala lubčke.
Če tega ne doživiš ne moreš verjeti, da je pes sposoben tako preklapljat.
Kje so te časi, ko smo res delal k nori. Ko ti ni bil noben problem se usest v avto in it na drug konc Slovenije na trening, priti sredi noči domov, it z par ur spanja v službi in takoj po službi na drug konec Slovenije.
Škoda mi je le, da vsega tega kar je Ajška bila nisva nikoli mogle pokazat na kaki tekmi, ker je takrat, ko sva bile pripravljene da res greva in narediva vse kar je na narest, vmes posegla usoda in mi jo je povozil avto. Po drugi strani pa spet...vprašanje če bi tako dolgo bila z mano, če bi midva takrat začele na polno delat in tekmovat. Vprašanje če mi je ne bi na kaki tekmi marker poškodoval, ker ne bi pričakoval, da je taka masa kot je bila tako hitra in borbena.
Vse je vedno za nekaj dobro in tudi to je bilo.
Mal me je nostalgija prijela. Z Ajško sva res delale k nore, trenirale na polno. Ajša je bila neuničljiv stroj.
Me ma da bi šla pogledat, samo se mi sami ne da. Ajde če bi bil to svetoven za vse pasme, sem takoj tam, mailne me pa delajo živčne ko jih gledam in niso dovolj močen magnet. Razen mondio...s
Ob gledanju filmčkov iz mondia se vedno spomnim, kao v prvo ni vedela kam naj ugrizne markerja če ni rok. Ko je dojela, da lahko ugrizne kamor hoče...je grizla k nora :)
Ko ji je marker nad glavo spraznil saržer 9-tke je samo zaprla oči in držala. No, edina njena napaka je bila, da je bila tolk not, da sva imele ogromne probleme s spuščanjem. Kar sedaj mirno prepisujem napačnemu šolanju, ker smo jo preveč dvigovali tja, kjer je bila že naravno nenormalno dobra.
Za take treninge moraš seveda imeti dober material v psu in pa ogromno časa in denarja. Če želiš imeti hkrati psa, ki je družinski pes in psa, ki grize, moraš imeti res ful treningov in se tudi drugače, v prostem času ukvarjat z njim.
Vprašanje kaj bi sedaj s tem znanjem naredila s psom, po drugi strani pa priznam, da vprašanje če bom še kdaj delal psa tako "norega" na obrambi.
Težko je namreč dobiti kombinacijo dobre genetike, pravega treninga, seveda še dobrega markerja, da bi lahko spet imela psico, ki je bila sposobna takih preklopov. Midve sva šle po markerja domov, ajška je sedela na zadnje zicu in mu celo pot dajala lubčke. Že na parkirišču so se stvari obrnile za 100%. Takoj ko je dal nase markeske hlače, se je Ajša spremenila v "pošast". Kolikokrat nama je čez prtljažnik skočila vanj, ker sem jo pozabila dati v povelje med tem, ko se je on ogreval. Da ne govorim kaj je delal z njim na poligonu. Krvavo, včasih res dobesedno krvavo si je zaslužil vsak trening.
Ko je dal hlače spet dol, se je Ajška spremenila nazaj v najbolj ljubeznivo psico, ki se je spet z markerjem na sprednjem zicu peljala najprej na kavo, potem pa še domov. Ponavadi mu je na kavo še v naročje lezla in talala lubčke.
Če tega ne doživiš ne moreš verjeti, da je pes sposoben tako preklapljat.
Kje so te časi, ko smo res delal k nori. Ko ti ni bil noben problem se usest v avto in it na drug konc Slovenije na trening, priti sredi noči domov, it z par ur spanja v službi in takoj po službi na drug konec Slovenije.
Škoda mi je le, da vsega tega kar je Ajška bila nisva nikoli mogle pokazat na kaki tekmi, ker je takrat, ko sva bile pripravljene da res greva in narediva vse kar je na narest, vmes posegla usoda in mi jo je povozil avto. Po drugi strani pa spet...vprašanje če bi tako dolgo bila z mano, če bi midva takrat začele na polno delat in tekmovat. Vprašanje če mi je ne bi na kaki tekmi marker poškodoval, ker ne bi pričakoval, da je taka masa kot je bila tako hitra in borbena.
Vse je vedno za nekaj dobro in tudi to je bilo.
