O tem ali se spušča mačke ven ali ne je bilo že toliko govora, da bom pač povedala še enkrat. Živim sredi gozda, ceste blizu ni, naučila sem ga, da se avtom umika, torej..ne, ne morem in tudi nočem ga zadrževati not. Brez jajc je pa tut.
2 dni ga ni bilo domov. To je njegov drugi tak potep v 12-tih letih. Dovolj velik razlog za klic v Bruselj - ne, nič panike, le brata obvestit, da muca ni. Samo se dobro vedno sliši...čas je za klic v Bruselj :)
Da se vrnem nazaj k mucu. To da ga ponoči ni se spomladi večkrat zgodi, samo potem naliman leži na vratih in se zjutraj dere, da je lačen.Tokrat tega ni bilo, tudi zvečer ni prišel, zato je bil čas za skrb. Glas v meni mi je govoril, da je živ, samo da neki ne more. Zato sem se zatekla k svojim novim znanjem in sem mu na daljavo naredila terapijo. Ker sem ga čutila, sem vedela, da je živ. Pričakovala sem ga zjutraj - no, čakala sem ga celo noč, kdaj bo pridrvel po kiviju, pa ga ni bilo.
Bajka je morala postati delovni pes in sva šle v gozd. Nikjer mi ga ni niti malo nakazala, zato sem vedela, da ga tu ni.
Ker ga tudi, ko sem prišla iz šole ni bilo, mi je bilo pa že res malo hudo, ker da ga že tretji večer ni, pa ni več prav nič lepo. Spomnila sem se, da bi lahko prijateljico prosila za eno posebno pomoč in sem jo.
Ker sem vedela da rabi čas, sem vzela fotkič in šla poslikat luno. Pridem za hišo in zaslišim mjav. Ok verjetno se mi že meša, ker itak že cel dan iščem mjav. Ne, še enkrat mjav. Pokličem muca in je dal od sebe še glasnejši mjav. Bajka skoči in zalavfa proti njemu - posvetim s fotkičem in vidim da šepa. Bemti, noga je šla, drži jo v zraku. Po poti do njega že razmišljam kam bova ob devetih šla. Bajki komaj dopovem, da moram jaz bit prva ne ona - kako so se živali vesele.
Muca dvignem in prvič se je res z olajšanjem stisnil k meni. Previdno pretipam tačko - je čvrsta, je kot kaže gibljiva. Uf, zlomljena ni. Ok taca ok, takoj pomislim na medenico. Avto ga je zbil, kar je sicer najbolj neverjetna razlaga, saj se umika avtom tako, da je to skoraj nemogoče. Med potjo do doma ga pretipam celega kolikor sem ga v naročju lahko. Zgledalo je vse ok.
Prinesem ga gor, se hitro slečem in akcija - iskanje poškodbe. Ok seveda, muc je lačen in hoče jest. Pripravim vse za razkuževanje in začnem iskat vzrok zakaj ne stopi na taco. Hitro pridem do prsta na nogi. Ne vem zakaj moram vedno pomislit na najhujše, zato je bila misel, zlomljen je. Gledam dalje in vidim, da je kot kaže blazinca, saj je umazana in malo zatečena.
Začnem spirat in ja, rana se je začela odpirat v vsej svoji velikosti.
Vet moj, ker boš tole bral prej kot se zbudim, mi povej a je za šivat al mu dava en antibiotik pod kožo, da se ne zagnoji. Rana je suha, ni današnja, ker ni nič krvava, tudi sledi krvi ni videti nikjer. Globoka je cca milimeter in pol, na sredini do 2, pa široka cca 2mm. Čist na robu mi ni pustil ščistit, se pa rana tu konča in ne gre globlje.
Mogoče pa to noč spet ne spim, ker nimam srca, da ga premaknem
Mulc, sam da je doma. In ja, seveda je bil spet dovolj velik razlog za klic v Bruselj. Tudi brat je najprej: a je prišel domov, ne a je živ.
Luno sem šla pa vseeno potem poslikat.
Pa naj še kdo kdaj reče da sem vsa pasja :)
2 dni ga ni bilo domov. To je njegov drugi tak potep v 12-tih letih. Dovolj velik razlog za klic v Bruselj - ne, nič panike, le brata obvestit, da muca ni. Samo se dobro vedno sliši...čas je za klic v Bruselj :)
Da se vrnem nazaj k mucu. To da ga ponoči ni se spomladi večkrat zgodi, samo potem naliman leži na vratih in se zjutraj dere, da je lačen.Tokrat tega ni bilo, tudi zvečer ni prišel, zato je bil čas za skrb. Glas v meni mi je govoril, da je živ, samo da neki ne more. Zato sem se zatekla k svojim novim znanjem in sem mu na daljavo naredila terapijo. Ker sem ga čutila, sem vedela, da je živ. Pričakovala sem ga zjutraj - no, čakala sem ga celo noč, kdaj bo pridrvel po kiviju, pa ga ni bilo.
Bajka je morala postati delovni pes in sva šle v gozd. Nikjer mi ga ni niti malo nakazala, zato sem vedela, da ga tu ni.
Ker ga tudi, ko sem prišla iz šole ni bilo, mi je bilo pa že res malo hudo, ker da ga že tretji večer ni, pa ni več prav nič lepo. Spomnila sem se, da bi lahko prijateljico prosila za eno posebno pomoč in sem jo.
Ker sem vedela da rabi čas, sem vzela fotkič in šla poslikat luno. Pridem za hišo in zaslišim mjav. Ok verjetno se mi že meša, ker itak že cel dan iščem mjav. Ne, še enkrat mjav. Pokličem muca in je dal od sebe še glasnejši mjav. Bajka skoči in zalavfa proti njemu - posvetim s fotkičem in vidim da šepa. Bemti, noga je šla, drži jo v zraku. Po poti do njega že razmišljam kam bova ob devetih šla. Bajki komaj dopovem, da moram jaz bit prva ne ona - kako so se živali vesele.
Muca dvignem in prvič se je res z olajšanjem stisnil k meni. Previdno pretipam tačko - je čvrsta, je kot kaže gibljiva. Uf, zlomljena ni. Ok taca ok, takoj pomislim na medenico. Avto ga je zbil, kar je sicer najbolj neverjetna razlaga, saj se umika avtom tako, da je to skoraj nemogoče. Med potjo do doma ga pretipam celega kolikor sem ga v naročju lahko. Zgledalo je vse ok.
Prinesem ga gor, se hitro slečem in akcija - iskanje poškodbe. Ok seveda, muc je lačen in hoče jest. Pripravim vse za razkuževanje in začnem iskat vzrok zakaj ne stopi na taco. Hitro pridem do prsta na nogi. Ne vem zakaj moram vedno pomislit na najhujše, zato je bila misel, zlomljen je. Gledam dalje in vidim, da je kot kaže blazinca, saj je umazana in malo zatečena.
Začnem spirat in ja, rana se je začela odpirat v vsej svoji velikosti.
Vet moj, ker boš tole bral prej kot se zbudim, mi povej a je za šivat al mu dava en antibiotik pod kožo, da se ne zagnoji. Rana je suha, ni današnja, ker ni nič krvava, tudi sledi krvi ni videti nikjer. Globoka je cca milimeter in pol, na sredini do 2, pa široka cca 2mm. Čist na robu mi ni pustil ščistit, se pa rana tu konča in ne gre globlje.
Luno sem šla pa vseeno potem poslikat.
