Želeti si moraš

Da kaj dobiš, si moraš kaj tudi želeti.
Kaj si želim. To, da se Bajkica pozdravi do konca in da ne bo posledic njene operacije. Da bo z mano še kar nekaj časa.
Želim si, da bi dobila še eno kužico, s katero bi se imele lepo. Ki bi bila vse to kar si želim in bi se z Bajko zabavale skupaj. Da bi jo muc sprejel in bi bili spet trije neločljivi.
Želim si, da bi me zdravje spemljajo in mi prazanašalo.
Želim si, da spremenim svoj življenjski slog in začnem jesti zajtrk.
Želim si, da bi srečala nekoga, s katerim bi lahko delila svojo srečo in žalost.
Želim si, da bi imela ob sebi ljudi, ki jih imam rada in ki me imajo radi.
Želim si, da bi imela veliko veselih tečajnikov.
Želim si, da bi lahko spremenila veliko problematičnih psov.
Želim si, da bi se mi uresničile želje, ki so skrite nekje v mojem srčku in jih le potihoma in skrivoma priznam sama sebi.
 

Adijo 2012

Leto se je začelo najbolj žalostno, pa po drugi strani tako lepo. Poslovila se je Ajšika, punca, ki me je spremenila in ki je dala mojemu življenju čisto neko drugo raven. Poslovila se je na njen veličasten način, ki ga je sposobna samo ona.
Po začetni žalosti in predvsem zmedenosti, saj z Bajko res nisva bile navajene biti same, sva začele uživat na polno.
Pasja šola je zaživela v vsej veličini,začeli so se kazati razultati dela, ki se je gradil kar nekaj let. Celo na dopustu sem bila in po petih letih uživala na morju.
Potem je prišel grozen prvi september, ko so Bajkici odpovedale zadnje noge. Nekaj najhujšega, kar se psu lahko zgodi. Sledila je operacija, čakanje na izvide in dolgo in mučno okrevanje.
A spet je bilo vse tako lepo, da sem vsak dan videla napredek, vsak dan sem čakala, da sem vidla kaj je novega, kako je napredovala.

Vse kar se mi je letos zgodilo lepega ali pa grdega, je bilo na koncu lepo. Imelo je sporočilo, da je bilo vredno.
In to je tisto, kar sem si zapomnila od letos. Kar koli se zgodi, je vredno, da se je. Ker po vsakem dogodku postaneš nekaj več.

Ni bilo lahko leto, dejstvo da ne. A si ne predstavljam, da bi mi bilo vse postlano z rožcami. Ker bi mi bilo dolgčas in ne bi vedela kaj bi.

Nekaj stvari je ostalo nerealizirnaih in se bodo zgodile, ko bo čas za to.
Vesela sem, da sem se vpisala naprej na faks, čeprav ni čisto tako, kot sem si predstavljala. A še malo, pa bom imela narejen  letnik  in me čaka samo še en do konca.

Če sem zelo realna, je bilo letošnje leto zelo v redu. Predvsem kar se tiče šole, si ne morem želeti drugače kot, da se tako leto ponovi. Če bom obdražala šolo na tem nivoju sem zmagala.
Vse ostalo pa....pride, samo malo se je potrebno potruditi za to.

Dajmo že končat to leto pasjih legend

Letošnje leto je leto pasjih legend, ki odhajajo. Začela ga je Ajšika, ki je se filmsko poslovila. Letošnje leto je res odšlo ogromno kužkov, ki so bili nekaj posebnega, nekaj še toliko bolj, ker so bili delno tudi moji.
Najhuje mi je bilo, ko je odšel popolnoma nenapovedano Paxi. Kar vse se je obrnilo in je zaspančkal.
Vmes je odšla še psica, ki je osebno nisem poznala, pa vseeno vedela vse o njej. Škotinja Kala.
Včeraj sem upala, da se je že zaključilo, saj se je poslovil še ovčar Cejko.
Danes pa je odšla med legende še Špela. Doga, ki je bila res veličastna punca.
Vsem nam je hudo, ko se naši psi poslovijo.
Eno leto je že skoraj ni, punce moje. Ne mine dan, da se ne spomnim nanjo. Predvsem takrat, ko mi je težko. Samo zazrem se v njene oči, ki jih imam na sliki pred seboj. Vse odgovore dobim, predvsem pa mi pove...vse bo ok!
Vem, da bo. Ne čisto takoj, ampak bo!

6 dni postelje

6 dni sem že v postelji. Tko dolgo sem bila pa samo, ko sem imela operiran kolen, ker res nisem mogla hodit. In tako dolgo sem sedaj, ko imam virusno virozo, ko tut ne morem hodit. Nimam dovolj ne zraka ne energije. No, danes je prvič, da grem lahko po stopnicah brez da bi se ustavila in lovila sapo.
Napredek. Jutri grem iz postelje, ker se mi pa že res meša. Ok, ne za cel dan, amapak v strcuno pogeldat za nov jogi, ker sem tega prav lepo prešvicala te dni.
Sem bila pa danes res vesela, ko sem videla, da sem razveselila punco, ki je razveselila mene septembra, ko sem res potrebovala samo nekoga, da mi da malo svoje rame. Upam, da jo je dobila sedaj, ko mislim da jo ona rabi, malo nazaj.

Božič je

No, božični večer. Ampak letošnji prazniki so, ...glede na to, da nimam ravno rada praznikov skoraj idealni. Samo predolgo trajajo. Od četrtka sem že v postelji, ker nič ne morem. Najprej me je kuhal ne 40, vročina se je v soboto končala, sedaj pa samo še vedno nič ne morem. Kašljam samo da odprem usta. Kašljam samo da grem po stopnicah. V istem kosu it dol in gor je res napor.
Letošnji Božiček si je zaželel, da si odpočijem.
Sem si!
A lahko prosim še kašljat neham.
Hvala

Sončen dan

Sonček se je danes naredil. In spet sem naredila isto napako. Sonček, dajmo sem čisto malo oblečt, ker nas itak sonček greje, zvečer pa........auva grlo me boli :(

Danes sem med drugim se šla zmenit, kako bo spedenan moj novi avto. Takoj po novem letu bo dobil novo podobo. Točno tako, kot sem si zamišljala. V eni podrobnosti še boljšo. Vsaka čast dr. Glass.

Se mi zdi, da take stvari, ki posegajo v mojo intimo, kar reklama na avtu definitivno je, veliko bolj sproščeno delam z nekom, ki me pozna. In če kdo pozna mene so to moji tečajniki :)

Kumi čakam drug let, da bom mela novo podobo:)

In ko sem končno prišla domov, je bilo še sonce na nebu. Bajka, greva ven. To je sedaj tko fino, ker ona bi kar ven hodila.

In sva šle. Ker že od septembra nisva harale okoli vode, je bil danes prvi dan za ocenitev škode, ki so jo naredile zadnje poplave.

Sava je zopet odnesla s seboj vsaj meter brega :(

Kolk sem vesela, da nisem v službi

Danes me je pot odnesla v BTC. Ker sem bila spet nočna, sem prišla  v BTC šele okol 11. Napaka, takoj sem se spomnila, da je december in da če kaj hočeš, moraš biti ob 9 tam.

Zadnjič sem odkrila še eno parkiršče zato, sem parkirala relativno blizu hale A. Letos sem ujela pesjanarsekga božička, zato sem šal v malo večji nakup. Ko sem obletela pasje strcune sem šla še v špar. Stojnice so letos prav zanimive. Dobila sem darilce še za mojo sosedico. Tako lepe stvari so imeli, da me je kar imelo, da bi nakupila na zalogo. Spet sem se prebijala na drugo stran, ker sem šla še po račun od avta. Kolk dobr...en teden se vozim z njim, pa nisem imela papirjev od njega. Zdej mam res vse in rjava barva je šit...v pralnico moram al naj bo pa dež.

Spet sem se zavedala tega, da mi ni treba biti več vsak dan v tej gužvi, v tej histeriji. TAko dober občutek je to!

Odzvonil je šolski zvonec in bajke je za letos konec:)

No, ostanejo še 3 skupine, ampak to je skoraj tako, kot da jih ni.
Danes je bil dan za zaključek in dež je dosegel to, da sem se za skoraj pol dneva preselila v bližnji lokal. Vreme je bilo verjetno tudi razlog, da niso prišli vsi, ker smo tokrat pes pustili doma. Pa nič hudega. Tisti, ki so prišli so bili toliko bolj luštni in lahko smo se pogovarjali o vsem. Luštno je tako spremljat ljudi brez psov, sploh sedaj, ko poznaš njihovo bistvo.
Najraje imam zaključke zadnih tečajev, ko bidiš kako so s šolo odrasli tudi ljudje. Kako so se povezali in postali skupnost. Kaj mi je bilo tisto kar mi je pogrelo srce. To, da me je vmes Marška stisnila k sebi in rekla, da je prav vesela, da je bila v moji šoli. Da se je ogromno naučila o vsem. Super, tudi jaz te imam rada in tudi jaz sem vesela, da si me našla. Taki spontani odzivi, ki res pridejo iz srca, ko vidiš, da si pustil trajen vtis na človeku. To je tisto.
Najbolj pa sem bila vesela darila, ki je bil res narejen doma. Domača marmelada v ličnem kozarčku čez katerega je bil prtiček in na njem punčka iz cunj. Punčka ima v sebi sivko in že visi na mojih vrati. Nekaj tako srčkanega. Hvala!
Tako malo je potrebno. Hvala, bilo nam je lepo. Ne rabim daril, malo pozornost, ker z njo vem, da sem se vsedla v srce.

Srne

Srne si del mojega vsakdana in v bistvu so že toliko del nas in mi del njih, da se niti več ne umikajo pretirano.
Čez poligon teče njihova pot na njive, kjer se pasejo. Popodne sva še z Bajko napolinit hrano za ptičke, ko sem zagleda srno 10 m od naju. Bajka je že ležala v snegu s svojim stržem, meni pa duša ni dala, da ne bi šla naprej.
Najprej je malo potekla stran, ampak se je ustavila, videla, da ji nič nočem in šla jest.

Prišla je še ena, ki pa je šla nazaj v gozd

Amapk je prišla tudi že nova

Pa še ena

To je družina 3 mladičkov in mame, letošnji spomladanski mladički. Prav vesela sem, da so se vsi trije obdržali.
Bajka je pa itak najbolj zlata punca. Me tem, ko sem fotkala srne, je ona ležala in gleda njih.

Bajčica res uživa v snegu, upam da res ne bo čez vikend dežja.

Ptiči....pa, bodo dobivali samo sončnice, da bo mir.

Ujet zadnji sonček

Dnevi mi tako letijo, da sama sebe presenečam, da mi rata vse naredit.

Moram pa nekaj priznat. Če greš spat še isti dan, je naslednji dan čisto drugačen. Še dobro, da sem vstala tako zgodaj, da sem lahko vse uredila.

Zmenit sem se šla za prevleke, jih dobive v ponedeljek, pa še za star avto sem morala nekaj odpeljat, pa potem ptičom kupit hrano, pa akupunkutra za Bajko, pa spet mam mizarja doma...pa ...ups, Bajko hitro v avto, da ulovive še zadnje sonce. In sva ga.

Danes je nisem prav nič ustavljala na snegu, saj se zna zgoditi, da ga kmalu ne bo več. Zato si je dala duška. Res, da brez kep, vse ostalo je pa lahko počela.

Bajčka...
Drugače pa ...tole je najin nov avtuček :)

 Aja, pa spet se ptiči delajo norca iz hrane!
Pojedo sončnice ostalo pa zmečejo na tla

 Razvajenci....

Novega mam

http://bajka0304.blogspot.com/2009/02/nov-avto.html, no spet mam novega.

Sem pa videla tam en avto...sam kaj k ga ne morem met. Če maš psa, moraš met karavana. Tokrat je moja različica avtomobila elegantno poslovna...baje, da moram taka bit. Ja, pa da umrem od smeha. Avto se bo v bljižni prihodnosti polimal, samo ne vem še čisto kako. Ampak se bo:)

Drugače ja pa za mano nor teden. Tale faks ni čist tak kot sem si ga zamišljala in je vse skupaj kar malo preveč zasičeno, oz. delano za javno upravo, ko 8 ur sedi za mizo in nima kaj za delat. Ja, sem bila tut jaz nekoč del tega in vem kako je fino v službi vse naredit.

No sedaj ni več tako in narediti 3 seminarske v enem, pri tem predelat kar nekaj stvari, ni to izi, če delaš več kot 8 ur in še to ne v kosu. Tako da imam malo menjave noči za dan že dovolj, ker nimam ne dneva ne noči, sedaj delam že skor skoz. To pa ne gre in pika.
Nekako ne razumem te politike faksa, ampak ne bom se sekirala za stvari na katere nimam vpliva.
Mi je žal, ker ne bodo padale 10-tke, čeprav...mogoče pa bodo.

Tko, avto je parkiran, še zadnja naloga oddana. Danes bo dan, ko bom šla spat še isti dan. Končno bom nekaj naredila v roku  - spat bom šla za pravi dan :)

Sneg jeee

Ja, sneg. Včeraj smo dobili pošiljko snega, ki je res tisti ta prav - pršič. Je pa drugo stranje  prišlo in to je poledica. Sedaj je pa res nočem, ker ni dobro za Bajko.

Najbolj žalostna faca na tem svetu  - ne sme leteti za kepami, pa skoz ji govorim, da mora počasi.

Najbolj pameten je še vedno muc - ven gre samo toliko, da gre lulat in kakat, pa takoj nazaj not.

Nedelja je bila dan za šolo. Lep, pravi zimski dan, obsijan s sončkom, ki je bil tako varljiv, da me zdaj tako peče obraz, da sploh ne vem kaj bom. Seveda sem bila čisto dovolj oblečena, tudi kapo in rokavice sem imela, celo šal...a ne čisto na obrazu..Sedaj vem kako zgledajo ozebline :(

Pa vseeno se je splačalo. 

Najprej tamalčki. Najbolj je bila boga španjelka, ki je morala kmalu doma, saj se je spremenila v kepo snega.

Edino špic je bil danes v domačem okolju.

Slika skriva resnico

Za njimi so bili tanovi malošolci. Luštni so, danes sta dva "dojela" poanto in to je začetek.

Za konec smo imeli še skoraj individualno uro igralnih uric. Smo se pa zato imeli tako luštno, da smo šli po pol ure na kavo. Mraz, sneg norenje naredijo svoje. In hudiča, ravno ko smo sedli, sem dobila klic kje smo. A da res? Po pol ure bi imel človek šolo. Kaj pa točnost? 

Jutri pa nov dan, nov teden. Nov avto, nov zaključek.

Darilo za miklavža

V bistvu je bila čisto impulzivna stvar. Avto sem peljala v pralnico in ker je bil opran, sem se zapeljala pogledat koliko dobim zanj.
No, da ne bo zgledalo, da sem se sredi ceste odločila menjat avto. To ravno ne, odločitev je le dozorela nekje po 10m izven pralnice, da je danes dan, ko začnem.
Pa sem se oglasila v Avtohiši Moste- btw bo to že 3 Renault, ki je bil kupljen v tej hiši - toliko o moji zvestobi in pripadnosti...
No, prodajalec Luka je bil več kot prijazen fant, saj je igral dost fer igro in mi je dal ponudbo, ki jo skoraj nisem mogla zavrnit.
Doma sem zavrtela še par telefonov in bolj kot ne smo bili tam nekje.
Ne vem, kaj se mi zadnje čase dogaja - pa saj nisem bila nikoli nefer človek, ampak zadnje čase pa res dam veliko na fer odnos. In zdelo se mi je popolnoma moralno sporno, da grem za 50 eur drugam.

Zato sem se danes zjutraj suvereno odločila, da bom fantu stisnila roko, res da bom še zglihala za 100 eur, ki pa mi jih je konec koncev včeraj ponudil sam. A ponudba je bila časovno omejena.
Če daš, potem dobiš in tako sem tudi jaz ponudila še zadnjo stvar, ki jo imam od tega avta - prtljažnik. Priznam, gor je bil le enkrat in bil pasal mu je.

Tako, za miklavža sem si kupila nov avto. Klinc zakaj pa ne.
Bolj ko to, da sem si za darilo kupila avto, sem ponosa nase, da sem vse skupaj naredila sama in v eni uri.
Nikomur ne bom dolžna nobene usluge, to je pa tut nekaj.

Kupovati avto je v bistvu taka luštna stvar. Vedeti moraš približno kaj hočeš - predvsem ne smeš nikjer pokazat, da v bistvu sploh ne veš kaj hočeš, ampak nastop je vse in če si odločen, si zmagal.

No, saj vedela sem, da hočem dizla, ker se res ne vidim v bencinarju.No, to je bilo pa tudi vse. Čeprav so me skoraj vsi napeljevali na to, da naj kupim bencinarja. Razen majster, ki mi kosi travo, je rekel dizla.  Vedela sem tudi, da barve, ki mi je načeloma všeč ni, torej...aja barva...pojma nimam kaka je. Kostanjevo rjava. Povem drug teden, ko bo avto doma.

Teden sprememb

Ne, pri meni ni prav nobenih bistevih sprememb, ki bi jih bilo vredno razglašat naokoli. Res je, da se vsak dan zgodi kaj lepega, ampak če o tem govorim, mi bodo fovš, tega učinka pa res nočem.
Ta teden je bila Bajka na bioterapiji - Jana hvala, zlata si. Še sedaj ne verjamem kako se je umirila in zaspala. Kaj je pri njej drugače? Razen to, da je že težko cel dan pri miru, je novega to, da razen zjutraj, gre čisto sama po stopnicah. Tiste jutranje jo raje še držim, ker je čedalje bolj po meni - to pomeni, da je čedalje bolj munjena zjutraj.
Tako da definitivno so učinki bioenergije, če drugega ne, si punca malo v miru odpočije. Nadaljujeva s tem, ker vidim, da ji je všeč.
Zdi se mi prav, da je ne silim v nekaj, kar vidim da ji ni ok. Pač je Bajka taka, da ko ji ni kaj všeč se umakne in tu se ne more, zato ji ni ravno ok.
Še malo pa bo tako kot včasih. Sedaj ji res še čisto malo manjka.
Kaj je novega. Narod je rekel, da ima dovolj in zgodila se je ulica. Ulica, ki je bila mirna, dokler niso prišli huligani in naredili sranja. Ne podpiram nasilja - a v takih primerih, pa jo - ne huligansko nasilništvo, ampak da jih policija premlati kolikor jih lahko. Nažalost jih ne sme, zato si ti smrkuci in smrklje upajo metati granitne kocke in vse kar jim pride pod roko. Starši teh mulcev - kjer ste? Vam je res vseeno, da vaš otroka nekoga ubije?
Danes je na volitvah zmagal Pahor - ja, priznam da sem ga volila in ga podpiram že skoz. Tokrat zato, ker je priznal napako in vsak ima pravico v življenju kaj narediti narobe, važno je le, da bo to poporavil. Če ne bo, pač ne bo več imel mojega glasu.
Teden se je obrnil kot blisk. Tri noči študija, ena za seminarsko, pa je že nov teden in nove naloge. Zaenrkat še vedno uživam in dokler je tako, bom to počela.
Grem brat...tokrat je tako majhen tisk, da skoraj umrem zraven. Ampak upam, da bo zanimivo in bo odtehtalo umičenje oči.

Vikend, kot si ga lahko le želiš

Spet moj pasji vikend. Tokrat smo šli v soboto v živalca. Spet nas je bilo nekaj čez 40 in nikjer se nas ni slišalo. Prav uživam vsakič, ko opazujem ljudi, kako, tudi če so prvič, takoj začutijo skupino in postanejo del nje. Kje je fora, da je tako. V tem, da jim 100% zaupam.  Samo to je ključ uspeha in nič drugega. Da vem, da bo šlo vse tako, kot mora bit. In gre. Čedalje bolj me presenečajo v pozitivo.


Nov prebivalec

 Prvič smo videli, kako delajo s slonico

Fascinantno res!

Kaj je tisto, kar me navdihuje pri mojem delu. Tole:

To, da se lahko postabim na konec skupine in si rečem  - evo, to je moje delo.
Se mi je pa tokrat kar stopilo srce, ko sem opazovala morskega leva. Zamujali so s hrenjenjem in revež je skoraj umru od žalosti. Take grimase je delal, kot da bi doma gledala svojo psico, ko ni kaj po njeno.

Revež je čakal pred vrati pa nikogar ni bilo.
Vem, da mi Ankica ne bo zamerila, ker objavljam njeno sliko. Anka nam je letost vsem v spodbudo. Meni je definitivno navdih in vesela sem, da me je našla in da je bila del moje letošnje zgodbe. Veliko sem se naučila ob njej in od nje.

Žirafa je stegnila svoj vrat čisto blizu. Še malo bi šla naprej, pa bi jo lahko pobožal.

Tokrat je bila spet z mano v živalcu moja Simonca, s katero sva potem naredile še en krog. Zavile sva tudi v oboro s kozicami in prašički. Če hočeš, da so vsi ljubosumni nate, moraš v to oboro z vrečko v roki. Vse kozice so takoj pri tebi. Male kozice so tako luštne. Če bi imela plac, bi takoj imela par.
Sem pa včeraj spet nekaj novega doživela. Prvič sem pobožala oslička. Ne morem verjet, da ima tako mehko dlako. Skoz sem mislila, da ima trdo, žimasto, prav nič privlačno za božat. Prav nasprotno - prav za božat je.
Sobota se je končala še z enim lepim sprehodom z Bajkico. Celo uro sva hodile po najinih poteh. Še malo, pa bo lahko tudi že kakšno žogico lovila.
Tko lepo jo je pogledat, ko teče proti meni in jo prav nič ne gane, če jo noge ne ubogajo najbolje.

Dolga pot naju še čaka, važno je, da sva na pravi poti in da nama gre vse bolje. Potem bova spet uživale in se imele še bolj fino. Je pa res, da čedalje bolj ugotavljam, da je Bajka tako pridna punca, da ne vem, če bo še kdaj katera tako.
Nedelja se je začela z nenapovedano kavo, ki sem jo spila s tečajniki. Luštno jih je gledat - tokrat govorim o dvonožnih;)
Popoldne sem imela še dve skupini. Najprej malo šolo - ne morem verjet, kako napredujemo, kako vse teče tako kot mora, kot da bi nas vodila ena višja sila. Upam, da še dolgo ostane tako.
Za njimi so bili mladički, ena res posrečena skupina iz mešanih generacij. Kolikor sem bila na začetki skeprična, sedaj vidim, da je to najbolje  - da so različne generacije, ker potem res skupina diha čisto drugače.
Mulčki moji mali.

 Najmanjša - Šapica....kako le naj ji bo drugače ime?

Vikend se je zaključil s končno 10 pri prvem predmetu in začetkom novega predmeta. Ja, v nedeljo ob pol 9 zvečer smo imeli predavanje.

Srečen ali nesrečen nisi zaradi svojega položaja, ampak zaradi razpoloženja.

Samo slika

Zarečenga kruha se največ poje

Rekla sem, da letos ne bom več imela tečajev, ker moram malo tut jaz zadihat. Čez zimo si pusim dve šoli in potem januarja naprej.
Potem pa dobim tri maile v enem dnevu. Resne borbe, ampak sem rekla ne.

Zaenkrat res nimam frej vikenda, med tednom moj način dela ne pride v poštev, ker gledamo res na malenkosti. Tko to je, če si natančen in precizen in če vodiš psa do milimetran natančno.

Letos ne več...pa da vidmo, če bo res :)

Pri izpit je pod streho

Tako, prvi izpit je pod streho, to, da sem izstopila iz tima je bila točka obrata. Če ne bi dobila vseh točk pri nalogi, bi res zatežila prfoksi in bi mi morala razložiti čisto vsak odbitek. Pač je prišla na moje ozemlje in tam sem najboljša. Sedaj imam to še potrjeno od šolanih ljudi :))))
Dost faksa.


Malo updata od Bajkice. Napredujemo počasi, ampak napredujemo in to je važno.


Sreča je v nas, vendar do tja ne pride sama od sebe.

Ko se spustiš ali pa dvigneš in se pogovoriš sam s seboj

Zadnje čase moram najti zopet sama sebe, ker sem od septembra sebe zapustila in bila drugje. Se sliši čudno, ampak tko je bilo.
In življenje mi je pripeljalo na pot eno osebo, ki mi omogoča stik same s seboj na ravni, ki je do sedaj še nisem imela.
Noro lahko rečem. Potovanje v samega sebe je lahko naporno, včasih žalostno, včasih zabavno. Vedno pa vznemerljivo.
Vesela sem, ker lahko to izkušnjo delim med sebi drage ljudi in da s tem lahko tudi njim izboljšam ali pa samo olajšam življenje.

Ena pot se odpira na novo, in z veseljem stopam vanjo.

Končno nedelja brez dežja

Zjutraj 10 pred sedmo se je sonce prebijalo čez oblake. Malce sramežljiv sončni vzhod - a vseeno ni bilo oblakov dežja. Z veseljem sem celo pomislila, da bomo imeli lep sončen dan, tako kot včeraj.
Malo čez devet sms - kje je pisalo, da niti ne kilometer zračne linije od nas dežuje. Ne, ne bo dežja, ker dež bo šele zvečer. Res sem imela nasilno budnico in preučevanje, ali pri nas dežuje ali ne. Pa opredeli vreme čez slabo pomito okno, mrežo proti komarjem in še ne do konca odprtimi očmi...Odprla sem okno, odmaknila mreže in ne, ni bilo dežja! Z užitkom sem napisala nazaj, da šola je.
Res je bila, čeprav nas je na kavo pregnal dež. A psi so bili zmatrani, mi premraženi in to je bilo to. Hvala da nam je Julči prižgala pečko in naj je bilo na koncu prijetno toplo.
A to, da sem zvozila samo senior ligo, to ni nič. To je sedaj že kot kaže običajna nedelja, ki se itak potem spremeni v dež in al delam v dežju, ali pa odpovem vse skupaj. Žarek upanja je bilo to, da se je proti koncu kave, začelo sonce kopati skozi oblake. Dober znak. Do sedaj je na kavi začelo deževati, danes pa je začelo sijati sonce.
In res smo imeli srečo, da sem lahko speljala še popoldanski del šole.
Novo skupino imam, ki se je podvojila. Ne morem ljudem reci ne, ker me rabijo. Po drugi strani bi pa prav z užtkom delala z čisto malo skupinco parih ljudi. No, vem, da bo skupina na koncu presegla vsa pričakovanja, ker imajo potencial, ker vem da bodo dali vse od sebe.  Komaj čakam, da se začne dogajat. Čeprav nam je danes ena ura minila, kot bi mignil.
Zaključek tedna je bil spet z mladički. Rastejo nenormalno, tako paradoksalno, da niso več v telesu mladička, srce je pa čedalje bolj otročje.

Lep teden je za mano. Bajka že skoraj sama hodi tudi po stopnicah navzdol, sama gre na in iz postelje.
Na faksu sem oddala vse za svoj prvi opravljen izpit. Ni to tako, kot sem si jaz zamišljala, ampak bom pa v prihodnosti naredila vsa, da bo tako, kot si želim. Vem da bo, ker drugega itak ne motre bit.

»Meje? Nikoli jih nisem videl od blizu. Slišal pa sem, da obstajajo - v glavah nekaterih ljudi...« Thor Heyerdhal

Tako lepe sobote pa že dolgo ne

Jutro, obsijano s soncem. Pa kaj je lahko lepšega za soboto, ko je dan za pse.
Sonce že ob prvi skupini, ko smo se celo jesen kopali v megli. Danes nam je res vrnila narava za vse nazaj.
Dan je bil kot naročen za gozdni sprehod

Za njimi je sprehod ponovila še skupina učenjakov. Z njimi je res samo še užitek.

Za njimi so prišli naši najmanjši.

Dan se je zaključil z največjimi maldički.

Lep, sicer zelo naporen dan. A vsi zadovoljni lastniki in psi, so tisto, kar mi je prinesel za dan.