Zjutraj 10 pred sedmo se je sonce prebijalo čez oblake. Malce sramežljiv sončni vzhod - a vseeno ni bilo oblakov dežja. Z veseljem sem celo pomislila, da bomo imeli lep sončen dan, tako kot včeraj.
Malo čez devet sms - kje je pisalo, da niti ne kilometer zračne linije od nas dežuje. Ne, ne bo dežja, ker dež bo šele zvečer. Res sem imela nasilno budnico in preučevanje, ali pri nas dežuje ali ne. Pa opredeli vreme čez slabo pomito okno, mrežo proti komarjem in še ne do konca odprtimi očmi...Odprla sem okno, odmaknila mreže in ne, ni bilo dežja! Z užitkom sem napisala nazaj, da šola je.
Res je bila, čeprav nas je na kavo pregnal dež. A psi so bili zmatrani, mi premraženi in to je bilo to. Hvala da nam je Julči prižgala pečko in naj je bilo na koncu prijetno toplo.
A to, da sem zvozila samo senior ligo, to ni nič. To je sedaj že kot kaže običajna nedelja, ki se itak potem spremeni v dež in al delam v dežju, ali pa odpovem vse skupaj. Žarek upanja je bilo to, da se je proti koncu kave, začelo sonce kopati skozi oblake. Dober znak. Do sedaj je na kavi začelo deževati, danes pa je začelo sijati sonce.
In res smo imeli srečo, da sem lahko speljala še popoldanski del šole.
Novo skupino imam, ki se je podvojila. Ne morem ljudem reci ne, ker me rabijo. Po drugi strani bi pa prav z užtkom delala z čisto malo skupinco parih ljudi. No, vem, da bo skupina na koncu presegla vsa pričakovanja, ker imajo potencial, ker vem da bodo dali vse od sebe. Komaj čakam, da se začne dogajat. Čeprav nam je danes ena ura minila, kot bi mignil.
Zaključek tedna je bil spet z mladički. Rastejo nenormalno, tako paradoksalno, da niso več v telesu mladička, srce je pa čedalje bolj otročje.
Lep teden je za mano. Bajka že skoraj sama hodi tudi po stopnicah navzdol, sama gre na in iz postelje.
Na faksu sem oddala vse za svoj prvi opravljen izpit. Ni to tako, kot sem si jaz zamišljala, ampak bom pa v prihodnosti naredila vsa, da bo tako, kot si želim. Vem da bo, ker drugega itak ne motre bit.
»Meje? Nikoli jih nisem videl od blizu. Slišal pa sem, da obstajajo - v glavah nekaterih ljudi...« Thor Heyerdhal
Malo čez devet sms - kje je pisalo, da niti ne kilometer zračne linije od nas dežuje. Ne, ne bo dežja, ker dež bo šele zvečer. Res sem imela nasilno budnico in preučevanje, ali pri nas dežuje ali ne. Pa opredeli vreme čez slabo pomito okno, mrežo proti komarjem in še ne do konca odprtimi očmi...Odprla sem okno, odmaknila mreže in ne, ni bilo dežja! Z užitkom sem napisala nazaj, da šola je.
Res je bila, čeprav nas je na kavo pregnal dež. A psi so bili zmatrani, mi premraženi in to je bilo to. Hvala da nam je Julči prižgala pečko in naj je bilo na koncu prijetno toplo.
A to, da sem zvozila samo senior ligo, to ni nič. To je sedaj že kot kaže običajna nedelja, ki se itak potem spremeni v dež in al delam v dežju, ali pa odpovem vse skupaj. Žarek upanja je bilo to, da se je proti koncu kave, začelo sonce kopati skozi oblake. Dober znak. Do sedaj je na kavi začelo deževati, danes pa je začelo sijati sonce.
In res smo imeli srečo, da sem lahko speljala še popoldanski del šole.
Novo skupino imam, ki se je podvojila. Ne morem ljudem reci ne, ker me rabijo. Po drugi strani bi pa prav z užtkom delala z čisto malo skupinco parih ljudi. No, vem, da bo skupina na koncu presegla vsa pričakovanja, ker imajo potencial, ker vem da bodo dali vse od sebe. Komaj čakam, da se začne dogajat. Čeprav nam je danes ena ura minila, kot bi mignil.
Zaključek tedna je bil spet z mladički. Rastejo nenormalno, tako paradoksalno, da niso več v telesu mladička, srce je pa čedalje bolj otročje.
Lep teden je za mano. Bajka že skoraj sama hodi tudi po stopnicah navzdol, sama gre na in iz postelje.
Na faksu sem oddala vse za svoj prvi opravljen izpit. Ni to tako, kot sem si jaz zamišljala, ampak bom pa v prihodnosti naredila vsa, da bo tako, kot si želim. Vem da bo, ker drugega itak ne motre bit.
»Meje? Nikoli jih nisem videl od blizu. Slišal pa sem, da obstajajo - v glavah nekaterih ljudi...« Thor Heyerdhal
