Spet moj pasji vikend. Tokrat smo šli v soboto v živalca. Spet nas je bilo nekaj čez 40 in nikjer se nas ni slišalo. Prav uživam vsakič, ko opazujem ljudi, kako, tudi če so prvič, takoj začutijo skupino in postanejo del nje. Kje je fora, da je tako. V tem, da jim 100% zaupam. Samo to je ključ uspeha in nič drugega. Da vem, da bo šlo vse tako, kot mora bit. In gre. Čedalje bolj me presenečajo v pozitivo.
Nov prebivalec
Prvič smo videli, kako delajo s slonico
Fascinantno res!
Kaj je tisto, kar me navdihuje pri mojem delu. Tole:
To, da se lahko postabim na konec skupine in si rečem - evo, to je moje delo.
Se mi je pa tokrat kar stopilo srce, ko sem opazovala morskega leva. Zamujali so s hrenjenjem in revež je skoraj umru od žalosti. Take grimase je delal, kot da bi doma gledala svojo psico, ko ni kaj po njeno.
Revež je čakal pred vrati pa nikogar ni bilo.
Vem, da mi Ankica ne bo zamerila, ker objavljam njeno sliko. Anka nam je letost vsem v spodbudo. Meni je definitivno navdih in vesela sem, da me je našla in da je bila del moje letošnje zgodbe. Veliko sem se naučila ob njej in od nje.
Žirafa je stegnila svoj vrat čisto blizu. Še malo bi šla naprej, pa bi jo lahko pobožal.
Tokrat je bila spet z mano v živalcu moja Simonca, s katero sva potem naredile še en krog. Zavile sva tudi v oboro s kozicami in prašički. Če hočeš, da so vsi ljubosumni nate, moraš v to oboro z vrečko v roki. Vse kozice so takoj pri tebi. Male kozice so tako luštne. Če bi imela plac, bi takoj imela par.
Sem pa včeraj spet nekaj novega doživela. Prvič sem pobožala oslička. Ne morem verjet, da ima tako mehko dlako. Skoz sem mislila, da ima trdo, žimasto, prav nič privlačno za božat. Prav nasprotno - prav za božat je.
Sobota se je končala še z enim lepim sprehodom z Bajkico. Celo uro sva hodile po najinih poteh. Še malo, pa bo lahko tudi že kakšno žogico lovila.
Tko lepo jo je pogledat, ko teče proti meni in jo prav nič ne gane, če jo noge ne ubogajo najbolje.
Dolga pot naju še čaka, važno je, da sva na pravi poti in da nama gre vse bolje. Potem bova spet uživale in se imele še bolj fino. Je pa res, da čedalje bolj ugotavljam, da je Bajka tako pridna punca, da ne vem, če bo še kdaj katera tako.
Nedelja se je začela z nenapovedano kavo, ki sem jo spila s tečajniki. Luštno jih je gledat - tokrat govorim o dvonožnih;)
Popoldne sem imela še dve skupini. Najprej malo šolo - ne morem verjet, kako napredujemo, kako vse teče tako kot mora, kot da bi nas vodila ena višja sila. Upam, da še dolgo ostane tako.
Za njimi so bili mladički, ena res posrečena skupina iz mešanih generacij. Kolikor sem bila na začetki skeprična, sedaj vidim, da je to najbolje - da so različne generacije, ker potem res skupina diha čisto drugače.
Mulčki moji mali.
Najmanjša - Šapica....kako le naj ji bo drugače ime?
Vikend se je zaključil s končno 10 pri prvem predmetu in začetkom novega predmeta. Ja, v nedeljo ob pol 9 zvečer smo imeli predavanje.
Srečen ali nesrečen nisi zaradi svojega položaja, ampak zaradi razpoloženja.
Nov prebivalec
Se mi je pa tokrat kar stopilo srce, ko sem opazovala morskega leva. Zamujali so s hrenjenjem in revež je skoraj umru od žalosti. Take grimase je delal, kot da bi doma gledala svojo psico, ko ni kaj po njeno.
Revež je čakal pred vrati pa nikogar ni bilo.
Vem, da mi Ankica ne bo zamerila, ker objavljam njeno sliko. Anka nam je letost vsem v spodbudo. Meni je definitivno navdih in vesela sem, da me je našla in da je bila del moje letošnje zgodbe. Veliko sem se naučila ob njej in od nje.
Tokrat je bila spet z mano v živalcu moja Simonca, s katero sva potem naredile še en krog. Zavile sva tudi v oboro s kozicami in prašički. Če hočeš, da so vsi ljubosumni nate, moraš v to oboro z vrečko v roki. Vse kozice so takoj pri tebi. Male kozice so tako luštne. Če bi imela plac, bi takoj imela par.
Sem pa včeraj spet nekaj novega doživela. Prvič sem pobožala oslička. Ne morem verjet, da ima tako mehko dlako. Skoz sem mislila, da ima trdo, žimasto, prav nič privlačno za božat. Prav nasprotno - prav za božat je.
Sobota se je končala še z enim lepim sprehodom z Bajkico. Celo uro sva hodile po najinih poteh. Še malo, pa bo lahko tudi že kakšno žogico lovila.
Tko lepo jo je pogledat, ko teče proti meni in jo prav nič ne gane, če jo noge ne ubogajo najbolje.
Nedelja se je začela z nenapovedano kavo, ki sem jo spila s tečajniki. Luštno jih je gledat - tokrat govorim o dvonožnih;)
Popoldne sem imela še dve skupini. Najprej malo šolo - ne morem verjet, kako napredujemo, kako vse teče tako kot mora, kot da bi nas vodila ena višja sila. Upam, da še dolgo ostane tako.
Za njimi so bili mladički, ena res posrečena skupina iz mešanih generacij. Kolikor sem bila na začetki skeprična, sedaj vidim, da je to najbolje - da so različne generacije, ker potem res skupina diha čisto drugače.
Mulčki moji mali.
Srečen ali nesrečen nisi zaradi svojega položaja, ampak zaradi razpoloženja.
