sobota, 15. december 2012

Odzvonil je šolski zvonec in bajke je za letos konec:)

No, ostanejo še 3 skupine, ampak to je skoraj tako, kot da jih ni.
Danes je bil dan za zaključek in dež je dosegel to, da sem se za skoraj pol dneva preselila v bližnji lokal. Vreme je bilo verjetno tudi razlog, da niso prišli vsi, ker smo tokrat pes pustili doma. Pa nič hudega. Tisti, ki so prišli so bili toliko bolj luštni in lahko smo se pogovarjali o vsem. Luštno je tako spremljat ljudi brez psov, sploh sedaj, ko poznaš njihovo bistvo.
Najraje imam zaključke zadnih tečajev, ko bidiš kako so s šolo odrasli tudi ljudje. Kako so se povezali in postali skupnost. Kaj mi je bilo tisto kar mi je pogrelo srce. To, da me je vmes Marška stisnila k sebi in rekla, da je prav vesela, da je bila v moji šoli. Da se je ogromno naučila o vsem. Super, tudi jaz te imam rada in tudi jaz sem vesela, da si me našla. Taki spontani odzivi, ki res pridejo iz srca, ko vidiš, da si pustil trajen vtis na človeku. To je tisto.
Najbolj pa sem bila vesela darila, ki je bil res narejen doma. Domača marmelada v ličnem kozarčku čez katerega je bil prtiček in na njem punčka iz cunj. Punčka ima v sebi sivko in že visi na mojih vrati. Nekaj tako srčkanega. Hvala!
Tako malo je potrebno. Hvala, bilo nam je lepo. Ne rabim daril, malo pozornost, ker z njo vem, da sem se vsedla v srce.