Izobraževanja

Ta vikend je bil namenjen temu. Začelo se je v četrtek v službi, končalo se bo jutri. Petek in danes, pa je bil rezerviran za kinologijo. Petek smo obnovili znanje o sledi, naučili se nekaj o kartografiji in kako uporabljat kompas - ja od petka imam tudi kompas, s katerim pa ne vem kaj naj počnem. Baje bo od 8 februarja vse drugače, ker takrat bomo imeli praktičen prikaz tega, kar smo delali včeraj. Ker nas ej bilo malo, smo lahko razvili komunikacijo na nivoju in to je tisto, kar bi se moralo stalno dogajat. Izobraževanje in izpopolnjevanje na nivoju sebi enakih.
Danes pa smo bili skupaj vsi. Od začetnikov do najvišjih. No, najvišje sva bile 2. En je manjkal in po pravici povedano ni zamudil nič.
Takšna enodnevna predavanja, kot je bilo danes, je metanje časa stran. Tema, ki je najbolj pomemba pri vsem delu, je združena v predavanje za vse.
Najmlajša oseba ne tem seminarju je bila 16 letna deklica, ki celo že vodi tečaje. Pa kej imajo društva pamet, da pustijo deklici, ki pojma nima kaj je življenje voditi tečaj? Saj ni čudno, da je tako v tej naši ljubi deželi, če se tako dela. NE morejo razumeti življenjskih stvari, ker še niso živeti začeli.
Glavnina slušateljev v predavalnici ni imela več kot 25 let. Glavnina med njimi ni izšolala več kot enega svojega psa. Glavnina med njimi se s kinologijo ukvarja max 3 leta. In oni so sedaj inštruktorju. Fantastično. Če sem žleht....kar naj, čez tri leta bom imela ful dela s tem, da bom popravila zavožene pse.

Samo a ni škoda psov in ljudi, ki so dobesedno nategnjeni v šoli s tem, da jim dajo za inštruktorja človeka, ki je še od mleka pod nosom.
Bravo slovenska kinologija, ni mi v čast, da sem del vas, res ne.