To je bilo prvo, kar sem danes popoldne pomislila. V navado ti pride, da v nedeljo prečekiraš budilke, tudi danes sem jo. Ampak meni ni treba zjutraj vstat. Kako hitro se tega navadiš.
Ta teden imam še tri dni dopusta, potem pa sem čisto resno na čakanju. Tole čakanje bom maksimalno izkoristila za stvari, ki sem si jih letošnje leto zadala. Če jih povem, potem ne bodo več moje stvari, zato o njih vem le jaz.
Začetek je bil skoraj fantastičen, čisto malo je manjkalo do tistega, nekaj več. Potem sem se prepustila toku, ki me je odnesel na drugo stran. Ampak vsak čoln ima vesla, da jih uporabiš takrat, ko odpove motor.
Veslati sem začela, sedaj smo še ujamem ritem in pridem tja, kamor sem si zadala. Cilj je postavljen, približujem se mu. Pot je začrtana, ovinki upoštevani. Poledica te sicer lahko vrže iz tira, ampak mislim, da je najhujše za nami in razen kakšnega dvojnega ovinka, ne bi smelo iti več nič narobe.
Vse bo, samo začeti je treba!
