Sneg je nekaj čudežnega. Ajša je postala prav otročja, ne dela več drugega kot teži za ven. Niker ni nobenega godrananja, ko rečem gremo ven. Je pa vseskozi cviljenje, a bi mi šli spet ven. Tudi zvečer, ko so bili naši sprehodi res omejeni na hitro lulanje in kakanje, ki ne sme biti daljši od 400m se bi lahko spremenili v pohod. Je pa res, da je zadnje dni oblečem zvečer, ker se mi zdi, da je za njene stare kosti tako bolje. Ne vem a je ali ni tako bolje, bom pa nadaljevala s to prakso.
