Vedno me je groza časa, ker vem, da se nekje konča. Sedaj ko je sneg, Ajšika uživa na polno. Po drugi strani pa se kaže zob časa, ki ni na njeni strani. Noge je ne držijo več tako, kot so jo. Občasno ji kar zmanjka in se zaplete in ne more takoj iz snega. Res je, da nobenemu ni fino, ko pade v luknjo, a tu se vidi, da zmanjka moči. Saj še vedno hodi, se igra, lovi...
Vsakič sproti uživam z njo, pa hkrati zadržujem misli, ker se zavedam njenega časa.
Vsako čudno obnašanje, čuden gib, ali predolg vzdihjalj ...me že stisne, ker nikoli ne vem če ni njen čas.
Nočem še tega, res ne.
Toliko bolj se tega zavedam, ker sem sedaj več z njima in ju res več lahko opazujem. Tisti, ki jo vidijo pravjo, da ji ne bi dali 10 let. No, saj jih še nima, še malo ji manjka.
Zvezdno nebo nad zasneženo pokrajino, utripajoče zvezde, bela tišina- poišči lepoto in našel jo boš. Ni daleč, nikoli ne bo daleč (S.Teasdale)
