Prvi dan

Ne, ne, ne bom sedaj 6 mesecev pisala o čakanju. Danes pa vseeno lahko, saj je prvi vikend, ko vem, da ne grem v službo. Ko se vprašam kako sem, je odgovor vedno - sprošečno. Prav odahnila sem si, ker bom končno imela čas.
Upam samo, da ne bo preveč snega, ker me rama že prav pošteno boli. In, ko sem po nesreči vsebino cele lopate vrgla v kuhinjsko okno, mi je bilo jasno, da moram nehat.
Vrgla sem psici v avto in se podala na off road po naši ljubi uličici. Prav adrenalinska vožnja do Brnčičeve, me je prepričala, da ni danes dan za hodit naokol. Sprehod smo danes dvakrat imele v industrijki coni, ker je spluženo in se da hodit. No, njima je vseeno kje hodita po celcu, jaz bi pa vseeno hodila po kopnem.

Samo tale moja roka....dobr, da več ne kadi, ker bi mi gib delal probleme. Spet se bom zatekla k zelenim zdravilom...kako je že s karecno...mah koga to briga, saj sem le svoja.