Počasi bo en mesec živčne vojne in nategovanja folka. Tule sem pisala o tem prvič, torej je že skoraj mesec naokoli, ko še vedno čakam na to, da grem na čakanje.
Saj ok, razumem vsi so v težki situaciji, vse lepo in prav. Ampak.....da moram sedaj spremljat časopise in TV, da zvem kdaj se naj bi šlo, to je pa vseeno malo preveč. Ja, tudi za moj razumevajoči in toleranten razum.
Danes je že cel dan v medijih, da je jutri D day, da so odločbe sprintane in da v ponedeljek ostanejo ljudje doma. SUPER, A LAHKO ZVEM ČE SEM MED NJIMI.
Saj ne bom nobenemu ni, samo ......a lahko prosim vem in se že enkrat nehamo gledat kot kreteni in spraševati a kdo kaj ve.
Res no, to je že na meji bolanega.
Zahtevati spoštovanje je kot loviti metulja. Lovite ga, pa ga nikoli ne boste ujeli. Mirujte in morda vam bo priletel na ramo ( Max Lucado)
Ja....spoštovanje kaj je že to. Pa to je še najmanj....čut za sočloveka, zavedanje odgovornosti, prevzemanje odgovornost, in konec konca biti človek.
Ja to je kot kaže tisto, kar ne moremo pričakovati od tistih, ki bi to morali imeti.