V življenju nas je dostikrat strah reakcij drugih. Ene je strah ker se jih bojijo, drugi pa ker nočejo izgubiti te osebe. In samo začeti je treba z pogovorm in vse steče.
No pravijo, da je treba bit takten in premeten, ko greš človeku povedat nekaj, kar mu lahko ni po godu. No meni to ne gre, ker sem vedno bila direktna in vedno bom.
Pisala sem že po tem, da moram nekomu nekaj povedat in danes sem. Pa ne zato, da bi čakala do zadnjega, ampak ker prej nisve bile nikoli sami, ko sva končno bile, pa je bilo preveč lepo in nisem hotela tega uničit.
Danes sem pa morala, tudi če ne bi bile sami, ker nočem, da zve od drugih. In sva bile sami in itak da nisem bila nič taktna. Ampak: Tanja jaz ti moram neki povedat in ti kar bom. Jaz ustanavljam društvo. Eko pa je šlo in je steklo in sva se pogovarjale kot v starih dobrih časih.
Zaradi jebenega začetka, kako povedat sem se sekirala zaradi nje in zaradi sebe, danes, ko je že vse prepozno mi je dala idejo, vse to bi lahko imeli že prej, te pogovore, če ne bi jaz se toliko obremenjeval s tem kako začet.
Vem, da nisem edina in vem, da imamo vsi probleme s tem. Samo, potem je res vse lažje. Samo vdih in poveš.
Kar nekaj je takih stvari še, ko je treba kaj povedat, pa ne najdejo tistega vzdiha še. Ampak dlje kot se čaka, težje in in lahko se zgodi, da tistemu, ki je treba to povedat sploh več ne briga kaj mu imaš za povedat.
To je pa tisto najhujše kar se ti lahko zgodi. Samo za to smo si popolnoma sami krivi, ker ne začnemo.
Ok ja, se splača čakati če čakaš nekaj kar se bo definitivno zgodilo in v naprej veš da bo lepo in da ne bo vplivalo na tvoje življenje. Ko pa te to obremenjuje pa povej čim prej.
