Ritem je tisto, kar nam kroji naše življenje. Enkrat je hiter, drugič počasen, v povprečju pa vedno prehiter. Prehitevanje pa vemo, da ni nikoli 100% varno, v življenju pa prehitevano tam kjer je najbolj nevarno. in potem pride do tega, da ti več ne naredkuješ ritma, ampak ti ga narekujejo drugi. Najprej tvoje telo, ki ti enostano ne pusti nič drugega, kot da te spravi do postelej in ko si tam, ti dovoli da se uležeš in še predno se zaveš, da ležiš že spiš. In tako je vsako leto, ko telo ugotovi, da je na dopustu. Ampak vsako leto je isto, samo nianse so druge. Bajga se sprašuje isto
tukaj.Je vredno izrtošit svoj organizem skoraj do konca, da se ustaviš. Mislim, da ni vredno in sem se ustavila predno pride do tega. Sem se naspala, pa ne zato, ker me je telo odpeljalo, ampak ker se mi končno nikamor ne mudi.
Včasih moraš tudi preko sebe, da lahko napreduješ.
Preišči in preizkusi vse, zadrži pa tisto, kar je dobro zate.
Tole definitivno ni zame čeprav sva si zrla iz oči v oči in naju je ločilo 5 mm steklo.
