Je pa še nekaj. Ker sem bila že ob 9 v postelji sem se naspala, saj sem TV ugasnila takoj, ko je bilo konec mojih dohtarjev.
No pa še malo bolj sem se lahko v teh dneh posvetila mojemu prijatelju fotkiču. Nekaj je spet takih, ki so mi všeč.
Seveda brez mojih dveh lubic ne gre in ker sta prijazni modelki le to izkoristim.
Njune oči so tiste, ki me vedno znova začarajo.
Njune tace, ne vem zakaj samo stalno se nekaj rokujemo in dotikamo ena druge in njune šapice so tako nežne in pazljive.
Ne morem se ju nagladat med tem, ko spita. Tako pomirjajoči se mi zdita, da vem, da ko oni dve zaspita lahko mirno tudi jaz odklopim vse skupaj, ker je dovolj za tisti čas.
Na poligonu je spet nekaj novega. Nekaj kar srčno upam, da mi ne ukradejo in da se prime. Moje darilo, ki sem ga dobila od tečajnikov, ki so mi res segli v srce. In je že v zemlji in ga pridno zalivam in prosim, da uspe in ostane tu z nami. Sploh pa ker sem si zamislila tam trajnice in kotiček za spomin.
Včeraj sem se igrala z nastavitvami in ja, tile dve sta mi všeč in take bi rade tut še delala. Tole je res vzeto iz celote in je vse skupaj v relnosti veliko ali pa dolgo vva 10 cm.
Brez mojih rožic seveda ne gre. Ena bo počasi ovenela, ampak se pripravlja nova.
Na poti do Lenčke lovila sončni zahod. Defintivno ena lepših stvari na svetu. Tudi vzhod je lep, samo za tega se mi ne da vstjat. Je pa res, da to počnem na morju in grem potem nazaj spat.
Za na konec pa lepotička mala, ki je danes stara en mesec.
Tale je pa....brez komentarja, ker slika pove vse. Za stopit se!
Stori, kar moreš, s tem, kar imaš, tam, kjer si. (Theodore Roosevelt)
