Narava je ena stvar, saj res kako definirat naravo. Kot prostor, kot kraj, kot stvar, kot materijo, kot kaj?
Narava je pojem za kaj? Za tisto kar je ko odpreš oči in kar ni človek naredil s svojimi rokami. Ma ne ni to to, konec koncev sem sončnice posadila, ampak narava je naredila, da so zacvetele. Torej je narava vse kar nas obdaja in kar vsi, ampak res vsi jemljemo za samoumnevno in prav nič ne pazimo nanjo. Vsi pa hodimo k njej, ko nam zmanjka moči, ko iščemo same sebe, ko nam ne štima nič, ko smo slabe volje, ko smo dobre volje. Vsi jemljemo. Zelo malo, ali pa skoraj nič pa ne dajemo. Spet sem dobila del kavča na poligon, pa bemti če ga pripelješ do sem ga daj pa še do odpada. Naj si ne želi noben, da se srečamo, ko to počne.
Danes sem opazovala igro narave, ko se nebo ni moglo odločit in ni točno vedel kaj z oblaki bi. V desetih minutah je bilo vse.
To mi da vedno za mislit. Če bi se poglobili v naravo, bi dobili odgovore na vsa naša vprašanja. Lahko bi videli kaj je najpametneje kdaj narediti. Kako odreagirati, kako.....
Vse odgovore lahko dobiš.
Današnji oblaki so lahko odgovor na veliko stvari. Narava je to pokazala v desetih minutah. Če si se obračal, si imel odgovor na dlani takoj.
Iz čisto skoraj črnega neba se je odločala med dežjem in soncem.
Se borila, trgala oblake, sonce se je trudil priti čez oblake. So se strgali, pa spet združili, pa se je sonce še bolj potrudilo, končno prišel čez oblake, da so se začeli trgati in nebo se je pokazal v tisti lepi, čisti, nebeško modri barvi. To barvo lahko naredi le narava, ko združi vse moči, ko vsi sodelujejo v tem. Oblaki ,sonce, veter, dež.......vsi se uskladijo in delujejo po vrstnem redu, ki ga pozna le narava.
Današnji oblaki so zavrteli ta teden v službi, ko vsak po svoje nekaj hoče, vsak po svoje za nekaj lobira, vsak po svoje gleda nase, pa bolj kot to počne, bolj črnina kaže svojo stran. Ko pa nehajo mislit samo na svojo rit in pogledajo tudi malo dlje od konice svojega nosa, se pa pokaže druga slika in stvari se začnejo premikat in kazat v drugi luči.
Ne vem, ko sem pogledala ven, sem najprej, ko sem videla delno sliko neba rekla, spet bo dež. Ko sem stopila korak naprej, da sem lahko videla še kakšen del neba, sem pa videla, da temu sploh ni tako. Da dežja sploh ne bo, ker ta črnina je le še zametek včerajšnjega dne in današnjega dopoldneva, sonce in jasnina in lepo modro nebo je tisto v kar se je vse skupaj razvijalo.
Verjamem v dobr in verjamem da se dobro vrača z dobrim. In ni hudič, da se bo enkrat začelo vračat. Ma saj se, vsak dan po malem z lepimi malim stvarmi. Samo videti jih moramo. No najprej moramo hoteti, ko hočemo pa vidimo.
Tole malo dete se veseli ne vsakega dne, ampak vsakega koraka, ki ga naredi. Ker je del narave, še popolnoma nedolžna, še nič onesnažena in predvsem še ne preoblikovana od človeka. Človek je lahko rešitelj ali pa zlo. Dajmo biti vsaj v eni stvari na dan rešitelji in borimo se proti zlom.
Predvsem pa ne spreminjajmo druge, če nismo sposobni in pripravljeni spremeniti najprej sebe.
