Danes je Bajkica že en teden doma. Takoj, ko sem jo imela v avtu, sem že vedela, da bo vse ok. Niti ene slabe misli ni bilo v meni, niti trohica dvoma, da nama to ne bo uspelo. Enostavno sem vedela, da bo vse v redu.
Moj cilj je bil, da Bajkico čimprej spravim na noge in da se ne obremenjujem z drugimi stvarmi.
Vedela sem, da čakamo še na izvid histologije, ampak meni je bilo res vseeno zanj. Ker je Bajka z vsakim dnem kazala svojo željo po življenju, je bila iz dneva v dan boljša, mi je bilo res čisto vseeno kaj bo rekel, da je pokazala histologija. Jaz jo bom postavila na noge, pa čeprav samo za en mesec. Hodila bo dokler bo lahko.
Danes zvečer me je pričakal na telefonu neodgovorjen klic, pisalo je Matko. Takoj sem ga poklicala nazaj, prav nobenega cmoka nisem imela v grlu. Dvignil je in prosil, če lahko pokliče nazaj, ker ima ravno stranko.
Seveda lahko, saj moja punca bo ok.
Sem že napisala na FB: čakam na vrnitev klica dr. Matka, držite pesti, da bo vse ok. Samo sem zbrisala, ker držite pest, da bo vse ok, je stvar, kjer vseeno dvomiš, da bo. Jaz pa nisem dvomila in niti nisem dovolila mislim, da bi se spustile na nivo dvoma. Mogoče me je za sekundo stisnilo pri srcu, amapak je bilo tako na hitro, da niti nisem mogla reci, kaj pa če. Ne, to ne obstaja. Enostavno možgani niso dovolili mislim, da bi mislili slabo.
In poklical me je nazaj. NI RAK! Vse ostalo je čisto postranska zadeva. Vprašala sem ga le, če se lahko ponovi, da sem pozorna. Vse ostalo me sploh ne zanima. Seveda, mu jo pripeljem pokazat na kontrolo. Računam, da bo takrat prišla že sama.
Verjamem v to, da so se vse pozitivne misli, od vseh, ki so mislili na Bako združile v eno tako energijo, da je bilo nemogoče, da ne bi bilo ok.
Ne zgubit upanja in ne začeti mislit negativno, ker potem se bo samo to še dogajalo. Tam kjer so vaše misli, tam je vaše srce in tam ste vi sami.
