torek, 4. september 2012

Nič dobrega

Dan sploh ni bil tak, kot bi moral biti.
Vet bi me moral poklicat okoli četre in res sem umirjeno čakala, da bo rekel, da je vse ok, da je hernija rešena in da naj jo pridem v četrtek iskat.
No pa me ni poklical in sem klicala jaz. Sploh je še ni operiral. Ok, razumem, ampak a me lahko nekdo le pokliče in mi reče, da še ni na vrsti. Ker jaz čakam in mi ni vseeno kaj se dogaja z mojo punco.

Za vsak slučaj kličem okoli sedmih ali je punca v operacijski ali ni. Bila je. Spet se mi je odvalil kamen od srca, saj sem vedela, da je to samo konec vsega sranja in da bo vse ok.

Sem čakala klic in čakala...spet sem skoraj že prijela telefon, ko je ob 9 le pisalo Matko.

Ne, ni dobr. Nič ni dobr. Prvič v življenju se mu je zgodilo to. Ni hernija, ampak tumor.

Hvala, a lahko prosim že nehamo s tem. To je imela že Ajšica, ki je potem umrla in to ima Bajkica, ki pa res še ne sme umret.

Tokrat pa res ne čutim nič pozitive, da se bo tole dolgoročno dobro končalo. Res je, od nečesa moraš umret. Vse bi čisto drugače sprejela, če bi bila Bajka stara 11, 12 let. Ne pa 8 in pol

Jutri ali pojutrišnjem pride domov - upam. Takoj začneva z fizioterapijo. Dolgih 6 tednov naju čaka. Upam, da nama jih bo potem saj še enkaj dano, da jih preživa skupaj.

Lubica moja.
Še 6 dni nazaj si bila taka!!!!!
Fuck off pa tak lajf in dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim.

Ok, življenje mi pač govori kaj hoče od mene. Bom postala zajebana in prav nič več razumevajoča in tolerantna. Samo malo boleč način si letos izbral za izražanje svojih želja!!!