Odlična pasja sobota

Sobote so fajn, ker so res natempirane in se res do konca naužijem poligona.

Škoda mi je jutranje male šole, ker nikoli nimamo sončka, ampak oblačen, meglen dan. Takoj naslednja skupina, ki je - hvala vsem - združena iz dveh skupin, ima pa vedno sonček.

Danes sem že, ko sem peljala Bajko kakat videla, da bo sonce, zato sem vzela s seboj fotoaparat.

Res smo se imeli lepo, tudi izredno veliko smo naredili. Najbolj pa sem bila ganjena zaradi njihovega odziva, ko so začeli ploskat ob tem, ko sem povedala, da Bajka nima raka. Hvala :)

Popoldnevi so namenjeni mladičkom. Že zadnjič sem bila vesela, ker so se trije po mojem pismu, da bomo mogoče kdaj morali prilagoditi šolo moji Bajki, odločili,da gredo drugam. Že na uvodnem srečanju sem začutila, da se bomo s temi, ki so ostali, imeli fino. Danes je bila naša prva praktična ura, in hvaležna sem za te tri, ki so odšli, ker vem, da nam ne bi bil res tako fino, kot nam je.

Prva skupina je sestavljena iz mlajših psov. Že zdele vem, da se bomo imeli še bolje kot danes, pa danes sem že res uživala z njimi.

Ko že prvo uro uživam z njimi, vem, da bo to spet ena luštna skupina.

Tale črnuhinja je od Harija in ne moreš falit, da je njegova. Ogromna ušesa, močna konstitucija, luštna je res. In nima protekcije! 

Za njimi imam skupino starejših mladičkov. Prvi vtis je bil, da pri njih ne bo tako sproščeno. Kolk sem se zmotila! Zelo sproščeno je in še bolj sem vesela, ko je ena zelo resno vzela moje opozorilo prvo uro in sta bile danes čisto druge obe. Tako malo je potrebno, pa se vse spremeni. Na bolje, seveda.

Sobote so res naporne, ampak so pa tudi za mojo dušo.

Malo mi je sicer v tem momentu žal zaradi bBajke, ampak kot sem že rekla, so moji tečajnki res fantastični in so sprejeli to, da imamo v soboto zaenkrat skupaj. Tako, da imam vnes čas, da lahko uro in pol - toliko namreč potrebujeva takrat, ko imava še razgibavanje in vaje ter hojo, da sva konec.

Kot vse kaže, bomo kmalu iz tahudega ven.

Do takrat pa moram biti  hvaležna, da imam res zlatega očeta, ki je ob Bajki takrat, ko jaz delam in mi tudi pomaga pri vajah, predvsem pa jo z mano nosi ven in hodi lulat.

Ne vem kaj bi, če ga ne bi imela. Sama res ne bi mogla, ker jo en težko nese, saj mora imeti fiksen zadnji del.

Še malo, pa bo vse po starem in bo Bajka spet Bajka.

Moji tečajniki pa še boljši in bom zaradi tega komaj čakala naporno, a fantastično soboto.