Bajkica je v bolnici

Noč ni prinesla nobene spremebe, zjutraj še vedno ni mogla lulat, zato se mi je odvalil kamen od srca, ko je dr. Matko rekel, da naj prideva. Ko sem odložila telefon, sem se zlomila, ker mi je popustila napetost, predvsem to, kaj naj če bo rekel ne.
Pot je bila mirna in hitra, v nedeljo zjutraj so na cesti res samo tisti, ki gredo k maši.
Ko smo prišli, ji je vzel kri in opravil pregled. Revčko je najbolj prizadelo to, da je morala imeti nagobčnih, vse igle, vse je preživela, samo nagobčnika pa ne.
Dobro je to, da se odzivajo nogice in da repek dela. Tudi to, da je urin, ko ji je stisnil mehur tako tekel, je dobr - kako sem se oddahnila, ko je stekel ves urin iz nje. Se je tut ona kar oddahnila, pikica moja.
Morala sem jo pustiti tam, saj je takoj začel z zdravili, ker ima zateklino v hrbtenici, za katero še ne vemo zakaj in kaj sploh je.
Zvečer sem klicala, priznam, da sem upala, da bo rekel, da se vsaj postavlja ali da stoji sama. Pa nažalost ni tako. Stanje ni boljše, ni pa tudi slabše. Tako, da sedaj pravim, ok, ni slabše. To je dober podatek.
Jutri po deveti ga spet pokličem, takrat bo že vedel kaj več.
Baje je pridna, punca moja!
Meni je grozno, res.  Sploh ne morem primerjat med tem kar sem doživljala z Ajško ob koncu in tole z Bajko. To je res nekaj groznega, nedojemljivega, da je pes ok, zbudi se pa skoraj hrom in potem v parih urah rapidno vse gre dol.
Veliko lažje mi je, ker je sedaj tam, kjer je sicer bučka sama, v kletki, kjer ni bila še nikoli. Ampak vsaj spraznijo ji mehur in delajo na tem, da ugotovijo kaj ji je.

Lepo pančki piška, meni telo pravi, da moram v postlejo, pa ne morem, ker te ni ob meni.