Danes je že 14 dni od kar je Bajka doma. V tem času lahko opazujem in se samo učim. Učim od svoje psice, kako nikoli ne smeš obupat. Kako nikoli ne smeš biti slabe volje in predvsem nr misliti, da ne bo uspelo.
14 dni nazaj je vlekla zadnji nogi za seboj. Prstke ji je obračalo nazaj, vsa srečna sem bila, če je počepnila in lulala.
Danes, le 14 dni po tem, ko me je skrbelo ali bo punca lahko kakala, Bajka sama vstane, se sama premika po posteljo, s pomočjo oprta čisto lepo hodi. Celo ustavljat jo že morava, ker je prehitra.
Če imaš možnost opazovati žival, ki se ne preda, ampak hoče živeti in hoče iti naprej, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš v svojem življenju.
Bajka mi, kljub temu, da je vse skupaj fizično naporno, daje toliko nove energije, toliko enih novih spoznanj, da če že se je moralo to zgoditi, sem vesela in hvaležna, da se mi je to zgodilo sedaj.
Ker vsa ta spoznanja, do katerim prihajam, so samo ena dodatna vrednost, ki jo človek v življenju dobi.
V tej situaciji se je spet pokazalo, da so za mano ljudje, ki jih ni vseeno, na katere se lahko zanesem. Pokazali so se pa tudi ljudje brez obraza, ki pač taki so.
V teh 14 dneh sem predvsem hvaležna mojim tečajnikom, ki se mi res prilagajajo maksimalno in zaradi katerih lahko peljem zvečer Bajko lulat in kakat zaenkrat še podnevi. Zaradi njih ima lahko tudi ob sobotah normalni ritem terapij.
Mogoče zaradi vsega tega delamo bolje in res lepo napredujemo. Se mi zdi, da je začetek te sezone res pozitiven in produktiven. Kot da bo se ta Bajkin duh uspeha širil nad vse.
Poleg tega sem spoznala še dve res pozitivne osebe, Irino - ona ji s akupunkturo stimulira živčke in umirja mišice in Kristino - Bajkino fizioterapevtko.
Všeč mi je, ko sem lahko z ljudmi, ki mislijo in živijo isto kot jaz. Enostavno ne pustijo slabemu, da bi vplivalo na nas in pustijo pozitivnim mislim in pozitivnemu, da nas vodi.
Če bi se ljudje le malo zgledovali po živalih, bi bilo vse tako drugače. Ne bi bilo naveličanih iz zdolgočasenih ljudi, ki ne vedo kaj bi sami s seboj, ki ne znajo niti nočejo stopit iz svojega okvirja. Kaj šele. da bi naredili vsaj korakec naprej. Prvi korak morajo narediti sami, brez tega jim nihče ne bo pomagal.
Ko so Bajkini možgani povezali, da če se premikajo sprednje noge, se morajo premikat tudi sprednje, je šlo samo še navzgor. Če Bajki ne bi bila to kar je, bi verjetno sedaj bila že brez mišic in vprašanje kaj bi bilo.
Ampak taka je, popolnoma pozitivna in naspidirana, da bo hodila. Dobesedno vsako jutro je nekaj novega, nekaj več.
Res je, priznam tudi moj vložek je precejšen, ampak saj je vendar moja in ob njej je vse skupaj veliko lažje.
14 dni nazaj je vlekla zadnji nogi za seboj. Prstke ji je obračalo nazaj, vsa srečna sem bila, če je počepnila in lulala.
Če imaš možnost opazovati žival, ki se ne preda, ampak hoče živeti in hoče iti naprej, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš v svojem življenju.
Bajka mi, kljub temu, da je vse skupaj fizično naporno, daje toliko nove energije, toliko enih novih spoznanj, da če že se je moralo to zgoditi, sem vesela in hvaležna, da se mi je to zgodilo sedaj.
Ker vsa ta spoznanja, do katerim prihajam, so samo ena dodatna vrednost, ki jo človek v življenju dobi.
V tej situaciji se je spet pokazalo, da so za mano ljudje, ki jih ni vseeno, na katere se lahko zanesem. Pokazali so se pa tudi ljudje brez obraza, ki pač taki so.
V teh 14 dneh sem predvsem hvaležna mojim tečajnikom, ki se mi res prilagajajo maksimalno in zaradi katerih lahko peljem zvečer Bajko lulat in kakat zaenkrat še podnevi. Zaradi njih ima lahko tudi ob sobotah normalni ritem terapij.
Mogoče zaradi vsega tega delamo bolje in res lepo napredujemo. Se mi zdi, da je začetek te sezone res pozitiven in produktiven. Kot da bo se ta Bajkin duh uspeha širil nad vse.
Poleg tega sem spoznala še dve res pozitivne osebe, Irino - ona ji s akupunkturo stimulira živčke in umirja mišice in Kristino - Bajkino fizioterapevtko.
Všeč mi je, ko sem lahko z ljudmi, ki mislijo in živijo isto kot jaz. Enostavno ne pustijo slabemu, da bi vplivalo na nas in pustijo pozitivnim mislim in pozitivnemu, da nas vodi.
Če bi se ljudje le malo zgledovali po živalih, bi bilo vse tako drugače. Ne bi bilo naveličanih iz zdolgočasenih ljudi, ki ne vedo kaj bi sami s seboj, ki ne znajo niti nočejo stopit iz svojega okvirja. Kaj šele. da bi naredili vsaj korakec naprej. Prvi korak morajo narediti sami, brez tega jim nihče ne bo pomagal.
Ko so Bajkini možgani povezali, da če se premikajo sprednje noge, se morajo premikat tudi sprednje, je šlo samo še navzgor. Če Bajki ne bi bila to kar je, bi verjetno sedaj bila že brez mišic in vprašanje kaj bi bilo.
Ampak taka je, popolnoma pozitivna in naspidirana, da bo hodila. Dobesedno vsako jutro je nekaj novega, nekaj več.
Res je, priznam tudi moj vložek je precejšen, ampak saj je vendar moja in ob njej je vse skupaj veliko lažje.
