Pa se je zgodila še ena lepa stvar, pravzaprav fantastična. Malo pred 12 sem naredila vaje fizioterapije, po njej sva jo odpeljala na travnik in......repek se je dvignil, hitro sem jo postavila in punca je KAKALAAAAA. Tako lepo klobaso, pravzaprav dve. Klobasica je bila črvsta in ne izsušena, tako da sem bila res tko vesela tega drekca.
Bajkica je mentalno čedalje bolje, ona bi kar skočila sama in šla. Sama se že dvigne, tut zadnje nogice. Po vajah je že 5 seknud čisto sama stala - prej sem ji nogice lepo postavila. Sekunde so sedaj res odločilne.
Jo pa utrudi vse skupaj in vidim, da je zmatrana.
Popoldne sva jo odnesla na poligon, da ga pogleda. In...bučka mala je silila naprej, do palčke. Takoj, ko jo je lahko vzela v gobček je naredila še dva koraka in lulala.
Pozno popoldne, ko ni bilo več vroče, sva jo spet odpeljala do poligona in smo se malo igrali s strožki in žogico - to je namreč prinesla s seboj iz avta. Igranje pomeni, da je Bajči v prostoru in ji žogico čisto počasi podajaš med sprednje noge. Ker če to naredič prehitro, bi ona skočila in jo prestregla.
Končno je nehala hrano prav goltat.
Sva pa dobile poseben paketek. Na tem svetu živi ena punca, ki ji je ime Ana in jo je sama dobrota. Predvsem živali so tisti, ki jo ne pustijo ravnodušne. Zaradi tega, ker je res topla oseba, sva bile z Bajko ta vikend tudi namenjene k njej.
Usoda pač ne izbira, po drugi strani se pa res vse zgodi z razlogom. Pot od tam do veta bi bila verjetno veliko daljša in vprašanje kaj bi se med transportom še zgodilo. Zato je to mogoče razlog, da se je Bajki to zgodilo en teden prej.
Mi je pa strašno žal, da nisem mogla v živo spoznati osebo, ki jo občodujem že več kot eno leto in spremljam vsako njeno, nažalost v zadnjem letu, slabo novico. Ko mi je Ajška jemala slovo, sem vedela, da me razume zelo malo ljudi. Ona je bila med tistimi, ki je točno vedela kaj si mislim in kakšni dvomi me mučijo.
Drugo leto vsekakor pridem k njej.
Ana, najlepša hvala za skutico, res je fantastična in Bajkica jo je pomazala - polizala do zadnje drobtinice.
Bajkica je mentalno čedalje bolje, ona bi kar skočila sama in šla. Sama se že dvigne, tut zadnje nogice. Po vajah je že 5 seknud čisto sama stala - prej sem ji nogice lepo postavila. Sekunde so sedaj res odločilne.
Jo pa utrudi vse skupaj in vidim, da je zmatrana.
Popoldne sva jo odnesla na poligon, da ga pogleda. In...bučka mala je silila naprej, do palčke. Takoj, ko jo je lahko vzela v gobček je naredila še dva koraka in lulala.
Pozno popoldne, ko ni bilo več vroče, sva jo spet odpeljala do poligona in smo se malo igrali s strožki in žogico - to je namreč prinesla s seboj iz avta. Igranje pomeni, da je Bajči v prostoru in ji žogico čisto počasi podajaš med sprednje noge. Ker če to naredič prehitro, bi ona skočila in jo prestregla.
Končno je nehala hrano prav goltat.
Sva pa dobile poseben paketek. Na tem svetu živi ena punca, ki ji je ime Ana in jo je sama dobrota. Predvsem živali so tisti, ki jo ne pustijo ravnodušne. Zaradi tega, ker je res topla oseba, sva bile z Bajko ta vikend tudi namenjene k njej.
Usoda pač ne izbira, po drugi strani se pa res vse zgodi z razlogom. Pot od tam do veta bi bila verjetno veliko daljša in vprašanje kaj bi se med transportom še zgodilo. Zato je to mogoče razlog, da se je Bajki to zgodilo en teden prej.
Mi je pa strašno žal, da nisem mogla v živo spoznati osebo, ki jo občodujem že več kot eno leto in spremljam vsako njeno, nažalost v zadnjem letu, slabo novico. Ko mi je Ajška jemala slovo, sem vedela, da me razume zelo malo ljudi. Ona je bila med tistimi, ki je točno vedela kaj si mislim in kakšni dvomi me mučijo.
Drugo leto vsekakor pridem k njej.
Ana, najlepša hvala za skutico, res je fantastična in Bajkica jo je pomazala - polizala do zadnje drobtinice.
