vse sorte ta vikend

Sobota je bila fantastična. Dopoldne smo šli s šolo v arboretum. Obisk je bil bolj bogi, ampak to ni več moj problem, če se ljudem ne da. Sem pa prvič vzela obe svoji punci s seboj in ste me prijetno presenetile, saj sem mislila, da bo več problemov. Fotk ni pa nič, ker imam fotkič na servisu.
Popoldanska šola me je spravila v tako dobro voljo. Zgodilo se je točno to, kar sem upala da se bo. Premik v glavah in ena tečajnica je naredila tako velik napredek, da spet vem zakaj jim naredim tisto uro, ki je ne maram. Skupina bo začela delovati kot celota in si bo začela pomagati med seboj.

Zvečer pa sem si vzela čas zase, za svojo dušo. Šla sem na koncert godbe na pihala. Vsi so malo čudno gledali kaj za vraga grem poslušat. A to je le godba mojega otroštva, saj sem s pleh musko in manžortkami preživela lep del svojega otroštva, ko je oči bil organizator dogodkov. Biti zraven, ko se v najvešji turistični sezoni zapre glavno križišče v Portorožu, ker ga zasede pleh muska in manžoretke je noro, pa čeprav si takrat čisto majhna punčka. Peljati se z busom polnim muske, ko začnejo igrat, je še bolj noro.
Prinam, da sem njihova fenica! Nekoč sem sosedo na kolenih prosila, če greva na budinico za prvega maja.
In res mi ni žal, da sem šla poslušat združeno godbo na pihala Vič in Ilirska Bistrica, ker so naredili res lep koncert ob dveh jubilejih svojega dirigenta.
Sem bila pa še bolj šokirana, ker sem med čestitkami dirigentu zvedela, da je zgodovina godbe na pihala na Slovenske zelo dolga. Lani je godba na pihala Postojna praznovala 200 let. Noro res! Do včeraj sem bila prepričana, da so godbe nastala po vojni v večjih tovarnah. No, pa ne žvim več v zmoti.
Da se vrnem k koncertu. Žal mi je, da nisem prej zvedela za njih, ker to je tisti filing, ko bi samo vstal in začel korakt. Ko se ti ježi koža, ko ti noge začno tolčt ritem. Uf...hudo res.
Ne vem zakaj hodi tako mrtva publika na takšne koncerte, se res ne znamo zabavat? Komaj čakam, da grem na še kakšen njihov koncert.

Danes pa ......alergija me je položila v posteljo ker mi ni dala, da se nadiham. Za nameček mi je še prebava zasadila nož v hrbet in sem nedeljo prespala.


Življenje je tako prijetno, ker se zavedamo, da se ne bo nikoli ponovilo (Emily Dickinson)