No je pa res, da življene brez takšnh nepredvidenih zadev ne bi bilo zanimivo. Že tako smo prisiljeni živeti v neki rutini, ker drugače se nam vse sesuje kot hiša iz kart. Sreča je le to, da zaenkrat še lahko tako vzamem dopust, ko ga rabim.
Sicer je bil to teden dela, je pa nekaj res. Sedaj mi nekaj časa ne bo potrebno tega počet, ker imam vsaj, upam da, za par let mir. Soba je tako neutralne barve, da mi bo včeš, po drugi strani pa....te barve so sedaj tako fine, da imaš en dva tri novo sobo.
Pospravljanje je nekja, česar nikoli nisem marala in sem pospravila kot je bilo potrebno, da je bilo čisto. Se pa dvakrat na leto zakopljem v temeljito čiščenje in takrat je kanta za smeti premajhna za vse. Tudi tokrat je bilo tako.
Bi mi pa pasalo biti še kakšen teden doma, ker delati nič...to bi bilo tisto kar bi pasalo.
Maček prespi cele dneve, kar mu niti ne zamerim, glede na vreme ki je.
Dopoldne sonce, popoldne dež, dobro da je april mimo.
Poligon je prvič pokošen in katastrofa, moja trava je plešasta. To, da sem pustila gor listje definitivno ni bila prava odločitev, saj sedaj tam kjer je bilo listje ni trave.
Moji dve čuvajki imata vse pod kontrolo.
Ogromno sem naredila, pa še vedno me čaka ful dela. Ampak tudi v tem je čar življenja, da je vedno nekaj.Sreča je, če je vse, kar misliš, izrečeš in narediš v sozvočju (Mathatma Gandhi)
