Ne maram te ure

Vsako sezono pride ura, ko moraš povedat tečajnikom, da naj se nehajo zezat in da naj dokončno naredijo red s svojimi psi. Najtežje pri tej uri je, da ljudje v večini resnično delajo, samo psa vseskozi podkupujejo s salamco ali sirčkom in pes ne dela zaradi tega, ker mu je fino, ampak zaradi salamce. In ko se ta salamca premakne samo za 5 cm je dela konec.
In takrat nastane mrk, ko psi nehajo delat, ljudje pa postanejo živčni, nesamozavestni, obupani in konec koncev se počutijo najbolj tupi na tem svetu.
Jaz pa jih ob tem spoznanju prav nič ne ujčkam, ampak vsakemu posebej dam špegu pred obraz.
Ni fino, ne zame ne za njih. Zame še najmanj, ker mi niti pod razno ni fino ljudem povedat kaj je slabega v njih, a morajo spoznati svojo slabo stran, da jo lahko premagajo in gredo naprej.
Ni mi lahko to povdarjat, sploh ne, ker ni čisto nič stimulativno ampak prej obratno. Človek mora biti močan, in mora ločiti da ni nobena stvar osebna, ni zato, da bi njih degradirala, ni zato, da bi se ga odrinila....nič od tega. Le starih, zakoreninjenih, popolnoma nepotrebnih in konec koncev ovirajočih stvari se je potrebno za vedno rešit.
In spet je pred mano mesec, ko s to zadnjo skupino ni čisto nič prajzna, prej obratna, ker jih moram dati v stres, da bodo stresa na izpitu navajeni in ne bodo klonili. Ne smem jih več ujčkat in ne smem jih zavijat v vato. Življenje ni pravljica, če si ga ne narediš.
Življenje je garanje in tega se je potrebno zavedati.

In zavedati se je potrebno svojih vlog, ki jih imamo v življenju. Vsaka vloga ima svoja pravila in teh se je potrebno držati. Vloge se pa menjajo glede na položaj, čas in situacijo.
Ko rešimo razmerje vlog, zadeve stečejo. Le dojeti in sprejeti jo moramo.



Polovica sveta je v lovu na srečo na napačni strani. Mislijo, da je sreča v imetju in jemanju in v tem, da ti drugi služijo. V resnici pa srečo najdemo v dajanju in služenju drugim. ( Henry
Drummond)