Vse se je zgodilo v eni uri. Začela se je oblačiti, sopara je pritisnila do konca. Zapihal je nežen vetrič, ki se je okrepil. Tečaj sem predčasno prekinila, še dobro da sem ga, ker bi nas toča ulovila tam. Začelo se je s tistimi tipičnimi velikimi kapljami, potem pa rahlo točo. Ravno toliko sem še imela časa, da sem lahko parkirala pred hišo in zmetala oba kovtra gor.

Toča kar ni in ni nehala, kar stopnjevalo se je vse skupaj. Veter je naredil svoje in sploh nisem več vedela kaj naj dam na avto. 2 kovtra, spalka, tepih od ajše, vse skuap jsem obložila s čevlji - človek mora v izrednih razmerah improvizirat.


Toča kar ni imela namena nehat. S sosedo sva obe auvale, ko je toča udirjala pa nama.
Ulica je bila kmalu skoraj bela.

Potem pa kot da ni bilo nič, dež se je umiril, na eni strani se je pokazala mavrica, na drugi pa se je sonce pripravljal na svoj slovo.






Takšna nasprotja in hitre spremembe so tudi zame preveč. Sploh pa ne maram grmenja in en maram toče, ker po njej ni nikoli nič lepega. Pa še boli.
Čeprav moram pa priznat, da sem danes ugotovila za kaj je dobro imeti preveč kil. Soseda ima modrice, meni je pa vse amortiziralo telo samo ;). Vsaj enkrat sem na boljšem!















Čas je bil za sprehod, saj je končno nehalo dežavati. Šele tu sem videla kaj nas je v bistvu doletelo in kakšno srečo sem imela, da sem skenslala naslednjo skupino. Take toče ni bilo že zelo dolgo in upam, da je še nekaj časa ne bo.1

V eni uri se je zgodilo vse. Od sonca, dežja, toče in sonca, ki je rekel pa pa.